Viri so razkrili, kako je Turčija že prej pripravljala teren za zaostrovanje v Nagornem Karabahu.
Vojaško-diplomatski viri so Kommersantu(časopisu)pritrdili , da je sedanje resno zaostrovanje konflikta zaradi Nagornrega Karabaha Turčija namerno načrtovala in izzvala. Po njihovem mnenju je Ankara v zadnjih mesecih je Baku aktivno provocirala, da sproži sovražnosti z obljubo o celoviti politični, diplomatski in, obveščevalni ter vojaško-tehnične podpori. Pred tem so ameriške in francoske oblasti na podlagi zanesljivih informacij omenjale neposredno posredovanje Turčije v konfliktu zaradi Nagornega Karabaha.
Slika pridobljena iz vojaško-diplomatskih virov je naslednja: Po zaključku zadnjih turško-azerbajdžanskih vaj julija in avgusta naj bi na ozemlju Azerbajdžana ostala pomembna skupina turških oboroženih sil, ki naj bi imela koordinacijsko in usmerjevalno vlogo pri načrtovanju in vodenju ofenzivne akcije v Gorskem Karabahu.
Govori se o 600 vojaških uslužbencih, vključno z bataljonsko taktično skupino 200 ljudi, 50 inštruktorji v Nakhichevanu(avtonomna pokrajina Azerbajdjana fizično ločena in se nahaja med Armenijo, Turčijo in Iranon), 90 vojaškimi svetovalci v Bakuju (zagotovili so povezavo pri vodenju sovražnosti v verigi brigad-korpusov); 120 letalskega osebja v letalski bazi Gabala; 20 upravljavcev brezpilotnih letal na letališču Dallar, 50 inštruktorjev na letališču Yevlakh, 50 inštruktorjev v 4. armadnem korpusu (Pirekeshkul) in 20 ljudi v pomorski bazi in v vojaški šoli Heydar Aliyev( po pokojnem očetu sedanjega predsednika ki je prav tako bil predsednik Azerbajdjana) v Bakuju. V tej skupini naj bi bilo 18 bojnih vozil pehote, en raketni sistem z več lansirnimi napravami, deset vozil in do 34 letal (vključno s 6 letali, 8 helikopterji, do 20 brezpilotnih letal), ki so zagotavljali vojaško obveščevalno službo tako v regiji Nagornega Karabaha kot v Armeniji.
Vir »x« prav tako navaja da se Septembra in oktobra se je, sodeč po pridobljenih informacijah da se število letov turškega vojaškega transportnega letalstva v Azerbajdžan (predvsem v tranzitu skozi Gruzijo) močno povečalo. Predvsem naj bi dostavo ljudi in streliva v začetku , točneje 4. septembra jo je izvedlo letalo C-130 turških zračnih sil, 18. septembra letalo CN-235, 25. septembra letalo A400M.
Sredi sovražnosti 28. in 30. septembra sta poleg prej prispelih vojaških svetovalcev v Azerbajdžan prispela poveljnik kopenskih sil Umit Dundar in obrambni minister Hulusi Akar. Viri »x« trdijo, da so bili ti »svetovalci« na kraju samem zadolženi za celotno strateško vodenje operacije na fronti v Nagornem Karabahu.
Prav tako so turške vojake sile dobile preletna dovoljenja od Gruzije za dostavo zdravil , streliva za mitraljeze. Načrtovano izpeljano da bolj očitno od načrtovanega ne more biti.
Poleg tega sogovorniki časopisu Komersantu sporočili, da turški predstavniki iz strani islamističnih skupin, zvestih Ankari, ki se borijo v Siriji in Libiji, na strani Azerbajdžana rekrutirajo plačance za sodelovanje v sovražnostih v Gorskem Karabahu. Nadzor nad delovanjem oskrbovalnih verig plačancev naj bi s podporo sil in sredstev obrambnega ministrstva izvajala turška nacionalna obveščevalna organizacija.
Samo v prvem tednu oktobra je bilo na območje konflikta v Gorskem Karabahu napotenih do 1,3 tisoč sirskih bojevnikov in vsaj ena skupina libijskih plačancev s 150 ljudmi. Prvi naj bi bili locirani predvsem v smeri Terter v regijah Bayandur in Gapanli ter v bližini azerbajdjanskega glavnega mesta Bakuja.
Pravijo , da novačenje sirskih borcev na ozemljih, ki jih nadzira Ankara na severu in severozahodu Sirije, izvajajo uslužbenci turškega zasebnega vojaškega podjetja SADAT s pomočjo terenskih poveljnikov sirske narodne vojske. V njihovih najemnih pogodbah bi naj bil naveden pogodben dodatek 1500 dolarjev, ki ga prejmejo poleg redne mesečne najemne plače od 2000 tisoč USD. Pred prihodom na bojišče so vsem tem vzeli vse osebne dokumente. Navedli so jim da jih najemajo za čas od 3-6 mesecev.
O aktivni vlogi Turčije v konfliktu in njenem vmešavanju je v četrtek spregovoril tudi ameriški državni sekretar Michael Pompeo. Ta je med drugim rekel, da so “Turki posredovali in Azerbajdžanu zagotovili sredstva, s čimer so povečali tveganje in dolili olje na ogenj dogajanja v »zgodovinski« bitki v kraju, imenovanem Nagorni Karabah – majhnem ozemlju s približno 150 tisoč prebivalci,” je dejal in pomenljivo dodal da kako lahkotno se poigrava z potrpljenjem svojih zaveznikov.
Vmešavanje Turčije je prav tako obsodila Francija in sicer njen zunanji minister Le Drian ter predsednik Macron. Nasprotno pa azerbajdjanski predsednik Ilham Aliyev meni, da je vmešavanje Francoske in Ameriške(ZDA) strani v notranje zadeve Azerbajdjana nedopustno. Diplomatsko in »državniško« leporečenje Aliyeva, ki nima nič skupnega z dejstvi na terenu. Tudi turške oblasti so bile večkrat opozorjene na nedopustno vmešavanje in vplivanje na razmere in izide konflikta na način, ki ga počne z pošiljanjem in podpiranjem plačancev iz Libije in Sirije.
Za enkrat kaže samo na veliko govorjenja in politične lingvistične gimnastike brez konkretnega namena konflikt končati, boja delovanja ustaviti in odstopiti delo resnim pogajalcem in pogajanjem. Do takrat bodo premlevali svoje zamisli, mali ljudje in nič dolžni in krivi prebivalci predvsem v Nagornem Karabahu preživljali dneve med enim in drugim alarmom, med manj in bolj porušenimi objekti v Stepanakertu, Šušiju in še kakšen drug kraj, ki so brez teh konfliktov mirni in skorajda idilični , kjer radi živijo večinsko Armenci v svojem Artzakhu(Arcah) kot ga kličejo samo domačini
