V encikliki »Vsi bratje« papež Frančišek meni, da smo dolžni »spoštovati pravico vseh posameznikov, da najdejo prostor, ki ustreza njihovim osnovnim potrebam in potrebam njihovih družin in kjer lahko najdejo osebno izpolnitev,” kar pomeni, da bi morali ne le sprejemati, ampak celo podpirati množične migracije tretjega sveta v zahodne države. Papež dalje piše v encikliki, da eni migranti bežijo pred vojnami, preganjanjem in katastrofami, drugi pa iščejo priložnosti zase in svoje družine, sanjajo o boljši prihodnosti in želijo ustvariti pogoje, da bi jo dosegli, za kar imajo vso pravico.
Nedvomno zelo vzvišene, a blago rečeno, nepremišljene besede. Pustimo ob strani malenkost, da se besede v encikliki ne nanašajo na vse posameznike, saj že v osnovi negirajo pravico tistih posameznikov, ki so si že našli prostor, ki »ustreza njihovim potrebam« in so si ustvarili pogoje za boljšo prihodnost, da bi jo nemoteno uživali. Poziv iz enciklike je nerealen, saj, če bi se ga namreč držali, bi to pomenilo, da se lahko kakšnih pet milijard Azijcev in Afričanov že jutri preseli v Evropo, saj imajo do tega »vso pravico«. Pravzaprav se lahko cel svet preseli v tri ali štiri ekonomsko najbolj razvite in s socialo najbolj dražljive države in tam išče »osebno izpolnitev«. Poziv iz enciklike vodi v katastrofo, v kaotične razmere nepredstavljivih razsežnosti. V razmere, kjer bodo še kako aktualne besede našega Gospoda Jezusa: »in kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi.« (Lk, 22,36)
