Piše: Domen Mezeg (Nova24TV.si)
Pred 103 leti se je pripetil veličasten dogodek, ki je odločal o usodi Poljske in Evrope. Maršal Józef Piłsudski je v bitki, ki se je odvijala med 13. in 15. avgustom leta 1920, porazil Lenina in s tem Evropo obvaroval pred komunistično revolucijo. Sovjetska zveza je namreč načrtovala zasedbo na novo vzpostavljene poljske države, da bi tako lažje vplivala na potek revolucije v Nemčiji in nekdanjih deželah Avstro-ogrske. To pa ni edini zgodovinski primer, da je Poljska odigrala ključno vlogo pri obrambi evropske civilizacije. Stoletja poprej je v odločilni bitki pri Dunaju že porazila Otomanski imperij in zaustavila islamizacijo.
15. avgusta se po celotni Poljski spominjajo obletnice slovite Bitke za Varšavo, znane tudi pod imenom “Čudež na Visli”, obenem pa praznujejo tudi praznik poljske vojske. Poljaki se na ta dan spominjajo, kako so njihovi predniki, na bojnem polju pred svojo prestolnico, slovito strli Leninove čete. Sovjetski diktator je namreč že po skoraj treh letih revolucije v tedanji carski Rusiji, krvavo zgodbo poskušal ponoviti tudi v sosednji državi in drugod po Evropi.
Odločujoča bitka za Varšavo je potekala na obrobju poljske prestolnice, in sicer med 13. in 15. avgustom 1920. Šlo je za ključen dogodek, ki je za Poljsko predstavljal ohranitev neodvisnosti, hkrati pa je Staro celino obvaroval pred navalom boljševizma. Ta bitka je obravnavana kot ena ključnih v zgodovini človeštva. Poljsko-boljševiška vojna se je sicer pričela z operacijo “Visla” po ukazu Vladimirja Lenina, in sicer 18. novembra leta 1918, kar je bilo le nekaj dni potem, ko je Poljska znova postala neodvisna. Šlo je za poskus “uvažanja” revolucije na zahod.
Lenin je najprej skušal prodreti v neposredno bližino vzhodne Prusije, da bi tako lažje nadziral in vplival na revolucijo v Nemčiji. Poljska je ob tem predstavljala zgolj taktični cilj, njihov poglavitni cilj pa je bil pomagati komunistom pri izvedbi revolucije v Nemčiji in drugih državah, ki so nastale po razpadu Avstro-ogrske. Poljsko-boljševiški boji so trajali do oktobra 1919, zatem pa je sledila trimesečna prekinitev zaradi mirovnih pogajanj, ki so potekala tako v Moskvi kot tudi v Mikaszewicach. Vendar pa je šlo v resnici zgolj za “dimno bombo”, saj so Sovjeti ves ta čas načrtovali nove napade na Poljsko.
Poljaki z Ukrajinci sklenili vojaški pakt in skupaj osvobodili Kijev
Leta 1920 pa je poljska oblast sklenila pakt z ukrajinskim vodjo Semenom Petluro, in sicer v zameno za ukrajinsko priznanje poljske pravice do posedovanja vzhodne Malopoljske, še zlasti Lvova, Poljska pa je ob tem priznala vlado Ukrajinske ljudske republike. Obenem je bila tudi podpisana skupna vojaška konvencija. Tako so maja združene poljsko-ukrajinske sile zasedle Kijev. V tej situaciji pa je rdeča armada z Mihailom Nikolajevičem Tuhačevskim načrtovala zasedbo Varšave. Del sovražnikovih čet je ob tem napadel poljsko vojsko na območju Lvova, del njegove vojske pa je bil namenjen na sever proti Varšavi. Tako naj bi Sovjeti obkolili in premagali Poljake.
Poljski maršal Jozef Pilsudski s poljskimi vojaki. (Foto: Wikipedia)
Vendar pa je bila poljska vojska v času, ko so se Sovjeti pripravljali na odločilen napad na Varšavo, podvržena reorganizaciji. Maršal Józef Piłsudski je že ob začetku julija načrtoval velik spopad. Varšavska bitka je potekala v skladu z operativnim načrtom, ki ga je v grobem zasnoval sam Piłsudski. Glavni cilj strategije je bil odrezati korpus Gaj-Chana od vojske Tuhačevskega pa tudi od zaledja ter hkrati izpeljati bitko na obrobju Varšave.
Poljaki obvarovali Evropo pred boljševizmom
Poleg drugih zmagovitih dosežkov v tej bitki pa so Poljaki 15. avgusta zajeli tudi radijsko postajo v kraju Ciechanów, ki je Sovjetom omogočala ohranjanje stika s centralo v Minsku. Ta uspeh pa je ključno vplival na zmago v Bitki za Varšavo, ki so jo poimenovali tudi “Čudež na Visli”, še zlasti pa na celoten razplet poljsko-boljševiške vojne. Izgube v tej vojni so na poljski strani znašale 4.500 ubitih, 22 tisoč ranjenih in okoli deset tisoč pogrešanih oseb, na sovjetski strani pa 25 tisoč ubitih in ranjenih ter 66 tisoč vojnih jetnikov.
