3.9 C
Ljubljana
nedelja, 17 novembra, 2024

Novo zmagoslavje hrvaških demokratov na volitvah in zaušnica levi kontinuiteti

Piše: Gašper Blažič

Hrvaški premier Andrej Plenković bo vodil vlado še tretji zaporedni mandat. Na volitvah v sredo, 17. aprila, je namreč njegova HDZ znova osvojila večino, medtem ko je levičarska SDP dobila klofuto.

HDZ je osvojila, kot kaže, 61 poslanskih mandatov v saboru, kar je pet sedežev manj kot pred štirimi leti, medtem ko je SDP v primerjavi s prejšnjimi volitvami napredovala za en poslanski mandat. Vendar je razlika še vedno ogromna in znaša 19 poslanskih sedežev. Res pa je, da bo HDZ za sestavo vlade potrebovala koalicijske partnerje, saj potrebuje še najmanj petnajst poslancev iz drugih strank, skupaj torej 76. Zagotovo se ji obeta podpora osmih poslancev diaspore in manjšin, med mogočimi partnerji sta še Most in Domovinsko gibanje ali vsaj eden od njiju. Ni pa izključena niti manjšinska vlada.

Plenković kot zgodba o uspehu

Leta 1970 rojeni pravnik (magister mednarodnega prava) Andrej Plenković je sin sedaj že pokojnega univerzitetnega profesorja informacijskih znanosti dr. Maria Plenkovića (1947−2022), ki je med drugim predaval na mariborski podružnici mednarodne univerzitetne mreže Alma Mater Europaea. Andrej Plenković je bil do leta 2016, ko je prvič prevzel vodenje hrvaške vlade, tri leta evropski poslanec, pred tem pa je profesionalno deloval v diplomaciji (dokler ni postal poslanec sabora), zato je ves čas do sedaj veljal za dokaj pragmatičnega politika, za katerega je znano, da z njim nikoli ni bil nihče povsem zadovoljen, razočaran pa tudi ne. Po hrvaških parlamentarnih volitvah leta 2015 je prišlo do patpozicije, saj sestava stabilne vlade zaradi razmerja sil ni bila mogoča. Takrat (januarja 2016) je bil za hrvaškega premierja s podporo HDZ in stranke Most izvoljen nestrankarski poslovnež Tihomir Orešković, čigar vlada ni zdržala dolgo, saj je že pred poletjem istega leta dočakala nezaupnico. Temu so sledile nove predčasne volitve, po katerih je dotedanji evropski poslanec Plenković postal novi premier. Že pred tem pa je na vrhu HDZ nasledil Tomislava Karamarka, ki je stranko vodil štiri leta, a mu ni nikoli uspelo postati predsednik vlade, bil pa je med drugim minister za notranje zadeve.

Kakorkoli že, prva Plenkovićeva vlada je prinesla dokaj burno dogajanje, saj je že leta 2017 Plenković razrešil tri ministre iz stranke Most, slednja pa je nato zapustila koalicijo. Kazalo je že, da bodo sledile nove predčasne volitve, nato pa je rekonstruirano vlado podprlo pet poslancev (od skupaj devetih) Hrvaške ljudske stranke. Plenković je tako mandat pripeljal do konca in leta 2020 znova uspešno nastopil na volitvah ter osvojil nov mandat.

Milanović se je »strgal z verige«

Očitno mu je uspelo tudi tokrat. Pri tem pa mu je, ne da bi se sam tega zavedal, pomagal predsednik republike Zoran Milanović, nekdanji hrvaški premier iz vrst SDP, ki mu je uspelo po zgledu Boruta Pahorja priti s premierskega na predsedniški položaj, potem ko je leta 2020 za las premagal Kolindo Grabar Kitarović ob njeni vnovič kandidaturi (tudi Grabar Kitarovićeva je tako kot Plenković sprva delovala v diplomaciji). No, Milanović je zgodaj spomladi letos napovedal svojo kandidaturo za poslanca na listi SDP in se celo ponudil kot kandidat za predsednika vlade, če bi leva sredina osvojila večino. Precej nenavadno, celo bizarno početje, saj bi, če bi mislil resno, najprej moral odstopiti s funkcije predsednika republike,  česar pa ni storil. Še več – kot predsednik republike je zlorabljal svoj vpliv za politični agitprop in divje napadal HDZ, volitve pa je presenetljivo razpisal za sredo (17. aprila) in ne na nedeljo, kot je običaj. Morda je mislil, da bo s tem pomagal predvsem svoji (nekdanji?) stranki SDP, ki je kot v Sloveniji SD ponosna naslednica Zveze komunistov Hrvaške, formalno pa jo vodi Peđa Grbin, predstavnik mlajše generacije politikov, doma iz Pulja (kjer je bilo zaradi nekdanjega strateškega statusa v JLA naseljenih veliko pripadnikov jugoslovanske vojske, ki so delovali v vojaški mornarici, letalstvu in pri varovanju znamenite Titove rezidence na Brionih). Grbin po porazu sicer ne razmišlja o odstopu, poraza pa tudi ni priznal. Jasno pa je, da ima poslancev, ki ne bi šli v koalicijo s HDZ, premalo na razpolago.

Klofuta za levičarsko SDP

Kakorkoli že, Milanović je šel v svoji predrznosti tako daleč, da se je bil pripravljen spopasti celo s hrvaškim ustavnim sodiščem, ki je jasno opozorilo na njegovo dvomljivo vlogo (ker kot predsednik republike kandidira na parlamentarnih volitvah), kar bi lahko pripeljalo celo do razveljavitve volitev. To bi bilo za Milanovića nič manj kot »državni udar«. Njegova brutalnost pa se ni izplačala, saj je mobiliziral več volivcev HDZ kot pa lastne stranke. Končni izid volitev je to samo potrdil. Bilo je jasno, da bo izkupiček HDZ manjši, a še vedno dovolj visok, da SDP Plenkovića dobesedno »gleda v hrbet«. Sedaj bo moral Milanović s stisnjenimi zobmi podeliti Plenkoviću nov mandat za sestavo vlade. Teoretično bi lahko vse druge stranke zavrnile vstop v koalicijo, a če bi v tem primeru prišlo do razpisa novih predčasnih volitev, bi se HDZ zelo verjetno še okrepila. Spodobilo pa bi se, da bi Milanović po tej sramotni vlogi odstopil s položaja.

Volitve 1990 po večinskem sistemu

Se pa ob tem mnogi sprašujejo, kako je mogoče, da je v 34 letih od prvih večstrankarskih volitev na Hrvaškem večino časa vladala HDZ, in to kar 26 let, vmes sta bili le dve »levi prekinitvi« z že omenjenim Milanovićem, še prej pa z Ivico Račanom, ki je bil premier med letoma 2000 in 2003. Marsikdo –npr. razvpiti gromovnik NSi Janez Pogorelec, bi v tem spet našel teorijo zarote, češ da če v slovenski politiki ne bi bilo Janeza Janše, bi bilo »vse drugače«. Toda razlogi  so v resnici veliko globlji, segajo pa v leto 1990, ko je Hrvaška po skoraj dvajsetletnem molku po Titovem zatrtju hrvaške pomladi politično spet zaživela. Sredi poletja 1989 je nastala HDZ (Hrvaška demokratična skupnost), ki je nastopala skoraj bolj kot gibanje kot pa prava politična stranka. Spomladi leta 1990 pa je omenjena stranka, ki jo je vodil Franjo Tuđman, močno zmagala na volitvah. Tudi hrvaški sabor je tako kot tedanja slovenska skupščina imel tri zbore (družbenopolitični zbor, občine, združeno delo), volitve pa so potekale samo malce kasneje kot v Sloveniji, a po večinskem načelu (v Sloveniji smo po dvokrožnem večinskem sistemu volili samo delegate oz. poslance v zboru občin Skupščine RS). Celo na volitvah v zbor združenega dela, ki so bile v Sloveniji najbolj sporne, je HDZ krepko zmagala in na koncu v tedaj 351-članskem saboru osvojila skupaj 205 poslanskih mandatov. Krepko večina torej.

Ustavne spremembe in srbska agresija

Ob tem velja spomniti, da je hrvaški sabor, ki se je v novi demokratični sestavi konstituiral 30. maja 1990 (ta dan je zato osrednji hrvaški državni praznik, dan državnosti), na ta dan izvolil predsednika in člane predsedstva RH. S kasnejšimi ustavnimi spremembami (28. junija 1990) pa je med drugim ukinil predsedstvo, kar pomeni, da je Tuđman postal uradni predsednik RH, dotedanji člani predsedstva pa podpredsedniki. Odpravil je tudi vse stare izraze, denimo naziv »socialistična republika«, izvršni svet sabora RH je postal vlada RH. Sabor je sprejel tudi precej drugih ustavnih amandmajev, med drugim spremembo državnih simbolov (šahovnica namesto dotedanjega socialističnega grba in rdeče zvezde na zastavi). Slovenija je nove simbole dobila šele tik pred osamosvojitvijo! Dan pred slovenskim plebiscitom, 22. decembra 1990, pa je Hrvaška dobila povsem novo ustavo (Slovenija jo je dobila leto kasneje). Hrvaška je torej Slovenijo v nekaterih segmentih prehitevala, zagotovo pa je na slabitev njenih sil kontinuitete (zlasti SDP kot naslednice ZK Hrvaške) vplival tudi spopad s Srbi. Ustavne spremembe na »Vidov dan« leta 1990 so bile neposredni povod za upor kninskih Srbov, ki so organizirali bizaren referendum, samoupravo in »hlodovsko revolucijo«, ki je nato postajala čedalje bolj krvava. Ko se je v dogajanje kot agresor vključila JLA, so bile tudi mnoge Tuđmanove iluzije dokončno pokopane, medtem ko je odpor Hrvatov do reliktov komunističnega režima še naprej ohranjal znaten vpliv na politiko. To je seveda drugačna zgodba kot Slovenija.

Malo pred volitvami umrl nekdanji hrvaški premier

Samo dva dni pred volitvami je umrl Josip Manolić, zagotovo najstarejši hrvaški politik. Manolić je bil prav tako starorežimska korifeja v tedaj Tuđmanovi HDZ. V času Jugoslavije je bil funkcionar hrvaške Udbe, med drugim naj bi bil odgovoren za tragično usodo svetniškega kardinala Alojzija Stepinca. Pod novo oblastjo je postal drugi premier, takoj za Stipetom Mesićem, ki je nato odšel v Beograd. Manolić je vlado vodil do poletja 1991, ko ga je nasledil predsednik vlade narodne enotnosti Franjo Gregurić. Hrvaška je bila namreč tedaj že pod pritiskom agresije srbskih upornikov in JLA. Pod Manolićem je sicer razglasila samostojnost na isti dan kot Slovenija, vendar je bila to bolj operetna osamosvojitev, pri čemer je Manolićeva vlada na Tuđmanov ukaz poskrbela za odstranitev vseh barikad, ki bi ovirale enote JLA pri odhodu iz vojašnic na hrvaškem ozemlju na poti proti Sloveniji. V ozadju je bil namreč tajen pakt med hrvaškim predsednikom Franjem Tuđmanom in srbskim voditeljem Slobodanom Miloševićem, pa tudi obljube jugoslovanskega premierja Anteja Markovića ter jugoslovanskega obrambnega ministra Veljka Kadijevića, da JLA Hrvaške ne bo napadla, če bo ostala »nevtralna« v času obračuna s Slovenijo. No, prebivalci naše južne sosede seveda niso razmišljali tako, pač pa so se ponekod goloroki uprli. Denimo v Murskem Središću, kjer so uspešno ustavili eno od enot iz varaždinske vojašnice, ki je želela priti najverjetneje v Gornjo Radgono. 2. julija 1991 so se goloroki hrvaški civilisti uprli izhodu tankov iz Vojašnice maršala Tita v Novem Zagrebu, prišlo je do prelivanja krvi in smrtnih žrtev. Vojna vihra je kasneje hudo udarila Hrvaško, ki je v začetku oktobra 1991 prekinila vse stike s SFRJ, vendar ostala delno okupirana vse do leta 1995, ko je Tuđman z izvedbo akcije Nevihta popravil to, kar je zamudil leta 1991.

Zanimivo je, da je bil šef Manolićevega kabineta v tistem času Tomislav Karamarko, kasnejši predsednik HDZ. S to stranko se je Manolić leta 1994 razšel, ustanovil svojo stranko, ki pa je bila neuspešna, ter se nato umaknil iz javnosti. Pred časomj je Karamarka obtožil sodelovanja z Udbo, zaradi česar se je zapletel v bizaren sodni proces.  V času epidemije covida-19 se je Manolić že kot stoletnik okužil s covidom, vendar je bolezen preživel. Umrl je v 105. letu starosti.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine