Piše: I. K. (Nova24TV.si)
Nova Nacionalna varnostna strategija ZDA bo Evropejcem dala veliko za misliti in nam nalila žlico grenke resnice. Ameriški strateški pogled Evrope ne vidi več kot partnerico v stabilnosti, temveč kot kontinent, ki drsi v civilizacijski zaton. Avtorji dokumenta trdijo, da Evropa izgublja svojo notranjo kohezijo, demografsko vitalnost in strateško samozavest, vse to pa se odvija ravno v trenutku, ko se svetovni red preoblikuje v tekmo med velikimi silami.
Takšen pogled se dobro ujema s Trumpovim razumevanjem 21. stoletja kot obdobja tekmovalnosti multipolarnega sveta, kjer ZDA pospešeno oblikujejo novo hierarhijo interesov, medtem ko je Evropa ujetnica lastne strukturne krize. V tem kontekstu Washington določa zelo jasne zahteve: Evropi nalaga, da preobrne migracijske tokove, obnovi nacionalne države, odpravi regulatorno togost in prevzame polno odgovornost za svojo obrambo, hkrati pa preneha širiti Nato ter si prizadeva za hitro končanje vojne v Ukrajini.
Preobrazba evropske pozicije v svetu
Ameriška strategija od Evrope terja nemogoče: hkratno strateško avtonomijo in geopolitično usklajenost z Washingtonom. Tak paradoksni pristop je v bistvu pričakovanje, da bo Evropa postala gospodarsko odprta za ameriške interese in politično podprla ameriško konkurenco s Kitajsko, obenem pa ponovno vzpostavila svojo notranjo evropsko identiteto in suverenost držav članic. Kot zapisuje dokument, ZDA želijo Evropo, ki je “kulturno evropska, strateško samozadostna in hkrati podrejena ameriški hierarhiji interesov.”
Izbrani odstavki iz uradne ameriške strategije potrjujejo ta ton. Dokument izpostavlja, da je Evropa izgubila četrtino svojega gospodarskega deleža v svetu od leta 1990, a da je bistveno hujša njena “civilizacijska erozija”, ki jo povzročajo demografski zlom, migracijske politike, krčenje svobode govora, pa tudi izguba nacionalnih identitet in samozaupanja. Avtorji celo zapišejo, da bi Evropa “v dvajsetih letih lahko postala neprepoznavna”.
Rusija, Ukrajina in ameriški pritisk na evropsko strateško realnost
V tem okviru ZDA zagovarjajo hitro pogajalsko rešitev vojne. Takšen pristop se razlikuje od evropskega diskurza zadnjih let. Ko je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen dejala, da “Ukrajina ne sme pasti, ker bi padla Evropa,” je zagovarjala logiko, ki temelji na moralni odgovornosti in varnostni solidarnosti. Ameriška strategija pa želi vojno zapreti pragmatično, da bi sprostila vire za ključni konflikt 21. stoletja – soočenje s Kitajsko.
Evropa kot geopolitični obrobni pas
V konceptu druge hladne vojne (Cold War 2), ki ga je opisala geostarteška analitičarka Velina Čakarova se svet deli med ameriški liberalno-suverenistični blok ter kitajsko-ruski blok (DragonBear), Evropa pa ni več samostojen pol moči. Nova ameriška strategija to potrjuje. Evropa je opredeljena kot podrejena entiteta, tamponsko območje, ki ga je treba stabilizirati, da se lahko ZDA neovirano posvetijo Indo-Pacifiku.
V tem okviru Čakarova opaža, da ZDA krepijo Srednjo in Vzhodno Evropo kot svoje najprimernejše partnerje ter vzpostavljajo Železno zaveso 2.0 ob vzhodni fronti Nata. Prav tako se ZDA postavljajo kot kulturna in politična korektivna sila, ki podpira suverenistične gibanja in patriotske stranke po Evropi.
Macron je pred kratkim prav tako opozoril: “Če Evropa ne bo strateški igralec, bo postala zgolj prizorišče.” Ameriška strategija implicitno potrjuje njegovo opozorilo: Evropa bo bodisi stabiliziran del ameriške varnostne arhitekture bodisi prostor, ki ga bodo tekmeci izkoristili za pritisk na ZDA.
Ameriška vizija “nove Evrope”
ZDA jasno izpostavljajo, da ne želijo šibke Evrope, temveč Evropo, ki je prenovljena, manj birokratska, bolj demografsko vitalna, trdo zakoreninjena v lastnih tradicijah in zavezana ameriškim interesom. V dokumentu posebej poudarijo krepitev Srednje in Vzhodne Evrope – držav, ki jih Washington vidi kot zanesljive, politično manj obremenjene in zgodovinsko bolj naklonjene ZDA kot Zahodna Evropa.
Hkrati pa opozorilo o “neprestanem širjenju Nata” nakazuje, da bodo ZDA omejile evropske ambicije, če se te ne bodo skladale z ameriškimi prioritetami. Evropski voditelji to čutijo. Italijanska premierka Giorgia Meloni je v enem izmed svojih govorov dejala, da “Evropa mora obnoviti svojo težo, sicer bodo drugi odločali namesto nas.”
Evropa ni več partnerica
Nova ameriška strategija Evrope ne odpira kot partnerice, temveč kot področje, ki potrebuje prenovo in novo usmeritev. V Washingtonovi viziji je prihodnja Evropa evropska v kulturi, suverena v obrambi, a v ekonomiji in geopolitiki usklajena z ameriškimi cilji. Za Evropo to pomeni soočenje z dvema prihodnostma: ali bo sprejela svojo vlogo v ameriškem strateškem okviru, ali pa bo poskušala vzpostaviti lastno pot v vse bolj polariziranem mednarodnem sistemu.
Macron je dejal, da v Evropi “doživljamo konec izobilja” in s tem opisal prehod v novo dobo, kjer Evropa ne bo več igrala pomembne vloge, čeprav tudi sam k temu aktivno prispeva. Nova ameriška strategija pa Evropi postavlja jasno ogledalo: ali bo ta konec hkrati tudi začetek nove evropske moči, ali pa bo dokončna potrditev njene vloge kot geopolitičnega obrobja.
