Piše: mag. Špela Pahor
V Etiopijo sem šla prvič leta 2017. Javila sem se na oglas v Družini in odgovoril mi je p. Jože Andolšek. Hvaležna sem mu, da me je povezal s skupnostjo sester, ki v mestu Kobu vodijo sirotišnico, vrtec, osnovno šolo in bolnišnico.
Prvič sem šla sama na tako dolgo pot in bilo me je neizmerno strah. A rekla sem si, grem, tudi če umrem. Nisem vedela, kako se bom znašla na letališču, a čutila sem, da molijo zame. Strah me je bilo, da bo letalo strmoglavilo, in zaprla sem oči. Ne vem, ali so bile sanje ali mi je moja domišljija naslikala, kako padamo in pristanemo v morju. Okrog mene je bilo samo morje in tema, potem pa sva se skupaj z neko deklico znašli na obali, rešeni. Tisti večer sem veliko mislila na Marijo, kar sicer ni moja navada. Bil je 9. december in kasneje sem izvedela, da je tistega dne na odeji neke poljske sestre salezijanke Marija pustila svoj odtis. O tem čudežu so obvestile etiopsko Cerkev in pisale papežu, v sobo tiste sestre pa so ljudje prihajali molit. Tudi mene so sestre peljale tja.
Moja prva srečanja z Etiopijo
V K. sem pomagala v sirotišnici. P. Andolšek jim je najbrž rekel, da sem umetnica, tako da so me najprej zadolžile za risanje šolskih plakatov. Naredila sem tudi krila za angele, saj se je bližal Božič, in risbe, s katerimi so okrasile dvorano. Tam sem spoznala tri italijanske prostovoljke, vse iz medicinske stroke, z dolgoletnim delovnim stažem v Etiopiji. Prave veteranke. Z eno od njih sva še vedno v stiku skoraj vsak dan. Takrat sva izdelali še jaslice, z angeli okrasili pusto drevo sredi dvorišča in vsem mlajšim deklicam za božično darilo sešili punčke iz blaga. Sešila sem jim tudi torbe iz skaja, ki mi ga je dala sestra. Tam smo vse skupaj živele kot v družini. Z deklicami smo se veliko igrale, pele, telovadile in risale. Njihove risbe sem potem razstavila v knjižnicah v Izoli in Ilirski Bistrici. Ko sem se vrnila domov, sem jih tako pogrešala, da bi najraje poletela nazaj.
Že takrat so bili v Etiopiji nemiri. Prvi teden sem morala čakati v Adis Abebi, ker je bila cesta od Mekelle do K. zaprta zaradi spopadov. Ko sem končno prišla, me je ena od sester objela in rekla: »Ti si blagoslovljena.« Nekega dne se je po cesti mimo naše sirotišnice peljala dolga vrsta tovornjakov, polnih oboroženih vojakov. Vprašala sem sestre, kaj se dogaja, pa so rekle, da gredo najbrž proti severu, kjer so konflikti na meji s Sudanom. Sredi vseh teh dogajanj pa je mene tlačila mora zaradi službe. Bilo je toliko drugih lepih doživetij, da me ni bilo strah.
Naslednje leto sem šla najprej v Benin in po enem mesecu odpotovala še v Etiopijo. Sestre iz Benina so moj kovček do zadnjega kotička napolnile z ananasi in s plastenkami baobaba v prahu, deklicam pa sem prinesla knjige, zvezke, flomastre in obleke, ki sem jih v Beninu naročila pri šivilji. V Adis Abebi sem v neki majhni knjigarni zanje kupila knjige v amharščini. Bile so jih vesele, saj so prej poznale samo učbenike. Prijateljica mi je dala s seboj šiviljski pribor. Vsako popolne smo imele nekak bralni krožek, tudi risale smo in šivale. Sestre so mi povedale, kako rade bi imele pralni stroj, saj so vsa oblačila, posteljnino, brisače prale na roke. Tako sem jim v Adis Abebi kupila pralni stroj, ki so ga potem odpeljale v Kobo.
Vrnila sem se še tretjič. Preden sem šla na pot, mi je sestra pisala, naj povem, katere kraje bi rada videla, da se lahko pravočasno organizirajo. Dodala je: »Misli tudi nase, ni treba vsega denarja porabiti in vse narediti samo za nas.« Tisto leto smo s sestrami in z deklicami odšle na izlet v bližnjo tigrajsko regijo. Ogledale smo si jezero Ashenge, ki leži v osrčju gore Korem, in mesto Alamata. Tu smo obiskale sestre Matere Terezije in župnišče. Že takrat je bila v zraku vojna, na cestah so bile kontrolne točke z vojaki, najmanj trikrat so nas ustavili na poti tja in potem še na poti nazaj. Kasneje smo šli s sestro, prostovoljko iz Avstrije, šoferjem in z mladenko, ki je pomagala pri sestrah, še na izlet v Bahir Dar, do otokov na jezeru Tana in k slapovom pri izviru Modrega Nila.
Pandemija, kobilice, vojna
Ko sem se vrnila domov, se je začela pandemija. Sestre so morale zapreti vrtec, šolo in otroke iz sirotišnice poslati domov – tiste, ki še imajo kakšne sorodnike. Kmalu potem so se v Etiopiji začeli nemiri; najprej so ljudje protestirali, sprva zaradi umora nekega zelo priljubljenega pevca. Več območij na severu so napadali roji kobilic in uničevali pridelke. Tako je bilo v K. in tudi v Tigraju. Potem je predsednik vlade prestavil volitve, Tigrajcem to ni bilo prav in so izvedli svoje regionalne volitve. Predsednik vlade je ukazal »law enforcement operation«, kar pa se je sčasoma sprevrglo v pravo morijo in uničevanje. Zvezni vojski je na pomoč priskočila eritrejska vojska. Kar so počeli v Tigraju, je nedoumljivo kruto. Ropali so po hišah, požigali pridelke, ubijali domače živali. Na tisoče Tigrajcev je zbežalo v Sudan ali druge predele Tigraja. Tigrajci so bili na udaru po vsej državi, preganjali so jih, zapirali, mučili, odpeljali neznano kam. Čez noč so izgubili službe, imetje, dobro ime. Tudi tri sestre, ki jih poznam, so bile zaprte. Njihova edina krivda je bila, da so Tigrajke.
Množični poboji, skupinska posilstva, uničevanje
Najbolj so trpele ženske vseh starosti. Ne samo da so bile žrtve brutalnih skupinskih posilstev, tudi pretepali so jih in na vse načine poniževali, jim v nožnice tlačili žeblje in druge ostre predmete. Namenoma so jih okužili z aidsom. Te ženske nimajo samo ranjene duše, ranjeno je tudi telo. Zaradi poškodb ne morejo zadrževati urina in blata. Najbrž ne bodo mogle več roditi. Ko so posiljevalce vprašale, zakaj to delajo, so jim odgovarjali: »Zato, da ne boš nikoli več rodila tigrajskega otroka.« Posiljevali so jih pred njihovimi otroki in družino. Posiljevali so vse, od deklic do stark, tudi redovnice. Mnoge ženske so med posiljevanjem umrle. Žensko telo se je tako spremenilo v bojno polje. Kakšni junaki so vojaki, ki se spravijo na šibkejše od sebe? Tudi dečke so spolno zlorabljali in nekatere tudi skopili. Otroci in starci so umirali od lakote. Vojaki mrtvih sploh niso pustili pokopavati, tako so trupla postala plen hijen. Pobijali so tudi ljudi, ki so se zatekli v cerkve. Eden od takih množičnih pobojev je trajal tri dni. V tej vojni je umrlo več kot pol milijona Tigrajcev. Sestri, ki jo poznam, so ubili 27 družinskih članov. Vsaka družina je koga izgubila. Mnogi so ostali invalidi, brez rok, brez nog. Uničevali so šole, vrtce, cerkve, mošeje, samostane, spomenike, ceste, mostove, tovarne, kulturno in naravno dediščino. Nabožni predmeti iz izropanih cerkva in samostanov so se znašli na spletni tržnici ebay. Že samo brati o teh grozodejstvih je hudo, kako grozno mora biti šele ljudem, ki to doživljajo na svoji koži. Predsednik vlade je Tigrajce in tudi vse, ki pomagajo Tigrajcem, označil za teroriste. S prostovoljko iz Italije sva vsak dan spremljali vse mogoče novice in v strahu trepetali za naše sestre in otroke. Tigraj je bil povsem blokiran, brez humanitarne pomoči, hrane, vode, zdravil, sanitetnega materiala, elektrike, goriva, gnojil, interneta. Za pomoč sem pisala različnim združenjem in organizacijam, na primer Aid to the church in need, World day of prayer, Medica mondiale, Focolare mouvement, Mary’s Meals Medjugorje, Avaaz. Tudi papežu Frančišku sem napisala pismo in namesto mene mu ga poslala prijateljica iz Italije. Za pomoč sem prosila tudi korpskega škofa Jurija Bizjaka, pa najbrž še koga. Ker sem vedela, da sama ne morem narediti veliko, sem napisala šmarnice z naslovom Marija ima rada vse otroke. Upala sem, da se bodo zgodbe otrok dotaknile mnogih src in da bodo ljudje radi pomagali. Nisem hotela plačila, prosila sem založbo Celjska Mohorjeva, da moj honorar nakaže Misijonskemu središču. Za rezultate ne vem.
Vse, ki sem jih poznala, sem prosila tudi za molitev. Kako so bile sestre, duhovniki in drugi hvaležni, ko sem jim sporočila: »Sestre v Beninu molijo za vas.« – »Škof v Cotonouju moli za vas.« – »V Italiji molijo za vas.« – »Misijonarji in domorodne skupnosti v perujskem pragozdu molijo za vas.« – »V Senegalu molijo za vas.« – »Danes je bila pri nas maša za mir v Etiopiji in za žrtve vojne v Tigraju.« – »Škof Bizjak moli za vas.« Mimogrede, škof Bizjak je sestram napisal tudi dolgo spodbudno pismo in jim zagotovil svojo molitev.
Zbiranje informacij me pripelje do čudovitih ljudi
Na Youtubu sem odkrila več kanalov, ki so redno poročali o dogajanjih, med drugimi UMD MEDIA. Kadar so bili intervjuji v angleščini, sem lahko sledila. Govorili so največji specialisti za Etiopijo in Afriški rog. Večina od njih je bila zaradi poročanja deležna groženj s smrtjo s strani privržencev etiopskega predsednika vlade. Naročila sem se na elektronsko pošto profesorja z ene od belgijskih univerz, ki je skupaj z ekipo sodelavcev raziskoval dogajanje, pisal in zbiral vse informacije, članke in oddaje o vojni tudi od drugod. Še danes sem z njim v stiku. Videla sem, da tuji in naši mediji pišejo o »upornikih s severa« in »medplemenskih vojnah«, medtem ko so resni raziskovalci odkrili, da se je gonja proti Tigrajcem začela že kakih deset let prej, preden je izbruhnila vojna. Tigrajce so blatili v medijih in jih okrivili za vse probleme v Etiopiji, govorili, da jih je treba uničiti, kot je Hitler uničil Jude. Ko sem brala spletne komentarje, sem imela občutek, da jih razumejo samo Bosanci. Tudi oni so preživeli pravo kalvarijo.
Znanka iz Pirana mi je povedala za misijonarja Angela Olarana, Baska iz Španije, in povezala sem se z njegovim združenjem CIS Angel Olaran. Za nekaj časa se je moral vrniti v Španijo, in ko mu je uspelo priti nazaj v Tigraj med svoje ljudi, se je zdelo, kot da je vse zajel val olajšanja. Ni jim mogel prinesti veliko pomoči, ker je zvezna vlada to zelo omejevala, a že samo njegova navzočnost jim je pomenila ogromno. Prebrala sem vse o njegovem delu v Tigraju in o tem napisala več člankov. Natisnjeni so bili v časopisu Novi glas in uredniku Juriju Paljku sem neizmerno hvaležna za vse objave. Ni jih bilo malo. Tako so vsaj zamejski Slovenci bili obveščeni o genocidni vojni. Pisala sem tudi o knjigi Babajé, ki bo kmalu izšla v slovenskem prevodu. Ko sem jo brala, sem kar naprej jokala. Napisal jo je Francesco Romagnoli iz Rima. V Etiopijo je prišel leta 2000 »za en mesec«, potem pa ostal dvajset let. V Adwi, mestu v Tigraju, je zgradil celo vasico za otroke sirote, s hiškami, šolo, z vrtcem, bolnišnico, urgentnim centrom in pomagal na tisoče ljudem. Naredil je cesto do Maga Ume, ki leži visoko v gorah, ter tam zgradil ambulanto in šolo. Vse s prostovoljnim in z brezplačnim delom vseh v družini: pomagali so mu oče, mama in sestra, številni dobrotniki in prostovoljci iz Italije. Povezala sem se tudi z njim in njihovim združenjem James non morirà. Je edino združenje, kar jih poznam, ki več kot 96 odstotkov darovanih sredstev nameni za pomoč ljudem. Ne izplačujejo si ne plač ne potnih stroškov. Tiste štiri odstotke porabijo za pošiljanje paketov z oblačili, igračami in drugim. Ob branju te knjige sem spoznala, da ti ni treba imeti predavanj o ljubezni ali pridigati o Božji ljubezni, če ljubezen živiš. Članke sem objavljala tudi v nekaterih drugih zamejskih in slovenskih katoliških tiskanih medijih. Mislim, da sem vedno omenila p. Andolška in Misijonsko središče Slovenije, kamor lahko bralci pošljejo svoj dar. Honorarje – kar ni pobrala država – sem poslala v Tigraj, saj se mi je zdelo krivično, da bi služila na račun trpljenja ljudi, ki jih imam rada.
Potrebujejo pomoč
Od leta 2017 sem bila ves čas v stiku s sestrami in jim pomagala, tudi med vojno 2020-2022. Za nekaj otrok sem našla botre. Denar smo sprva pošiljali v glavno hišo v Italijo. Potem sem odkrila, da sestre v Italiji zadržujejo denar tudi po šest mesecev, preden ga pošljejo v Etiopijo. Razloga ne poznam. Od takrat sem denar pošiljala neposredno sestram v Etiopijo. Videla sem, da banke poberejo prevelik delež, tega pa si nato prisvoji vlada za nakup orožja. Nekaj so si vzeli smugglers – tihotapci, ki so v času vojne tvegali življenje, da so denar dostavili v Tigraj. Ko so se odprle banke v Tigraju, sem našla način, kako poslati denar, da ga pol ne pokrade banka v Adis Abebi.
Zahvale vsem, ki pomagajo
Rada bi se zahvalila vsem »teroristom«, ki so mi pomagali, tistim, ki so postali botri otrokom, tistim, ki so prispevali, da lahko sestre pomagajo revnim in pomoči potrebnim: v prvi vrsti Janji iz Kranja, nato Ani in njeni mami Mariji, Gabrijeli, Nataši in njeni družini, ki pomaga kljub nevarnosti, da izgubi vse, kar ima, vsem, ki so od mene kupili doma narejene adventne venčke in igračke, čeprav nimajo majhnih otrok, Aleksandri, ki je prodala svoj nakit in denar namenila za Tigraj, Fabioli, ki je že nekaj let brez službe, pa vseeno ob Božiču prinese svoje prihranke in reče: »To je za tvoje otroke v Afriki,« Kseniji, Štefki, Ivi, Robertu, Igorju in Jeleni, dr. Korsičevi, Sabini, Liljani, dr. Maraspinovi, Jožici, Joži, Maji, Lijani, Ireni, Tereziki, Darji, Mariji, Lojzki, Boži, Andreju, Vinku, Mateju, Nevi in Valterju, skupini, ki je naredila adventne venčke in izkupiček od prodaje namenila za Tigraj, otrokom in odraslim, ki so naredili Jezuščke za v jaslice in izkupiček prav tako namenili za Tigraj, župniji Piran, uredniku Ognjišča, Barbari, dr. Potočniku in vsem drugim udeležencem mojega predavanja o Etiopiji, ki ga je organiziralo društvo Vagant iz Maribora, Tadeji in drugim vzgojiteljicam iz šole za otroke s posebnimi potrebami v Murski Soboti, Milanu s Koroškega, ki me je dvakrat povabil, da pripravim večer kamišibaj za otroke na poletnih gledaliških delavnicah. Upam, da nisem na koga pozabila. Vsak od nas je prispeval po svojih zmožnostih in kakor mu je narekovalo srce, od 50 centov do 1500 evrov. V tem času sem zbrala in v Etiopijo oziroma Tigraj poslala več kot 50 tisoč evrov. Moram reči, da niti centa nisem spravila v svoj žep in tudi bančne stroške sem poravnala s svojim denarjem. Vedno sem tudi poslala potrdilo o nakazilu in nato še povratne informacije, ki sem jih dobila od sester. Vsakič so poslale slike, se iz srca zahvalile za pomoč in večkrat napisale: »Ljudje jokajo od sreče, ko prejmejo pomoč. Ne vemo, kako naj se ti zahvalimo. Lahko mi kaj naredimo zate? Vedno si v našem srcu. Hvala tudi vsem, ki ti pomagajo.« Poslale so mi nekaj fotografij otrok in dopisale: »Temu otroku (fantku, deklici) so ubili starše po podpisu mirovnega sporazuma.« Pretrese me, ko pošljejo fotografije in napišejo: »Pomagale smo tej starki, ki nima otrok in je prisiljena beračiti na ulicah. Zdaj ji vsaj en mesec ne bo treba prosjačiti.« Ali pa: »Pomagale smo tej mami, ki so ji ubili moža in je ostala sama s tremi majhnimi otroki.« Najhuje pa je: »Pomagale smo tej mladi ženski, ki so jo posiljevali vojaki in je zanosila. Ne ve, kdo je oče in otroka se je hotela znebiti. Tudi sama je sirota. Tri tedne sem se pogovarjala z njo in ji obljubila pomoč. Prepričana sem, da bo vzljubila tega otroka in bo zanjo blagoslov, čeprav jo zdaj spominja samo na grozo posilstva.« Na fotografiji je suhcena mlada ženska z velikimi žalostnimi očmi, videti je skoraj kot otrok.
Pomagam tudi duhovniku, ki ima polno hišo beguncev. Vse deli z njimi in odstopil jim je celo svojo posteljo. Pa mi tega ni povedal sam. Napisal je: »Prejel sem denar. Nimam besed. Lahko se ti samo zahvalim in naj te Bog varuje in vedno bolj blagoslavlja. Tvoja pomoč vedno pride v pravem trenutku. Ravno danes sta prišli k meni dve mami in jokali. Eni sem dal 1000, drugi pa 500 birr. Ko pridejo k meni mame z otroki in jokajo, ker jim nimajo kaj dati jesti, jim pomagam, kolikor morem. Ostale so same. Moški so se v strahu pred amharsko vlado umaknili bolj na sever Tigraja, pustili družine, žene in otroke. Situacija je zelo težka in vsi trpimo. Hvala Bogu, ki mi je v tem kritičnem trenutku dal tebe. Vsak dan pri maši molim zate.« Ob taki hvaležnosti bi se še kamen razjokal. Kadar ni interneta, gre tudi 50 km daleč, da pošlje sporočilo in se zahvali. »Pravi ti Mati? Prav ima, saj le mame čutijo, kdaj so njihovi otroci v stiski in poskrbijo zanje,« mi je rekla ena od sester, ki ga dobro pozna. Včasih me pokliče kaka druga sestra: »Hvala, Špela. Rešila si toliko življenj!« Ko se branim, da ni bil samo moj denar, odgovori: »Vem, ampak brez tebe ne bi bilo nič.« Zagotovo vem, da ti ljudje molijo za vse dobre duše, ki v tej stiski niso pozabile nanje.
Vojna se konča, težav pa še ni konec
Zdaj je že več kot eno leto od podpisa mirovnega sporazuma. Eritrejski vojaki se še niso umaknili z vseh območij, posebno ne iz krajev ob severni meji. Ljudem zelo otežujejo življenje. Zapirajo ceste, kradejo humanitarno pomoč, ugrabljajo mlade fante, ustrahujejo prebivalstvo, ljudem izdajajo eritrejske dokumente. Tigrajci še vedno umirajo od lakote, kar vlada v Adis Abebi vztrajno zanika. »Hočejo nas popolnoma uničiti,« ugotavljajo ljudje. Brez pomoči vseh nas bodo težko preživeli in obnovili, kar je bilo porušenega. Veliko jim pomagajo salezijanci in to povedo tudi sestre: »Če njim uspe poslati kak kamion s hrano, takrat nismo lačni.«
Tigraj je pred leti dobil mednarodno nagrado za pogozdovanje. Puščavsko pokrajino so spremenili v rodovitno zeleno oazo. Ravno danes sem izvedela, da eritrejski vojaki na severu in amharski na jugu z budožerji uničujejo sadna drevesa in narodne parke v Tigraju. Nemiri in oboroženi spopadi so že po skoraj vseh regijah. Vlada v Adis Abebi pa najbrž načrtuje novo vojno. Predsednik vlade trdi, da ima Etiopija naravno pravico dostopa do morja, obale pa so v sosednjih državah Eritreji, Somaliji, Džibutiju in samooklicani državi Somaliland. Poskušali so že z Eritrejo, tam pa se ne dajo. V Džibutiju ima vojaške baze več vplivnih držav, med drugim ZDA, Kitajska, Japonska, Italija, Turčije, Španija, Francija in Saudska Arabija. Vsi hočejo nadzor nad Rdečim morjem, saj tam poteka zelo donosna pomorska trgovina. S temi se zaradi vojne obubožana in lačna Etiopija ne more spopasti. Zato je etiopski predsednik vlade v zameno za dostop do morja priznal državo Somaliland. Somalija temu nasprotuje. Vsi pozivajo k miru, a nihče ne ve, kaj bo Nobelov nagrajenec spet zakuhal. Pred kratkim je od FAO prejel priznanje Agricola za dosežke v kmetijstvu, medtem pa v Etiopiji strada več milijonov ljudi. Čeprav se mu vsi v Etiopiji že odkrito posmehujejo, jih je vseeno zelo strah prihodnosti. Bogate države pa imajo očitno samo geostrateške interese.
Nova prošnja za pomoč
Želela bi si, da bi tudi drugi prostovoljci (in popotniki), ki so bili v Etiopiji, kdaj deležni gostoljubja domačinov, pomagali po svojih močeh. Da po prihodu domov ne bi pozabili na ljudi v stiski in ne bi mislili samo na svojo družino, otroke in vnuke, celo na že samostojne in preskrbljene otroke. Tudi jaz bi lahko pomagala svojima nečakinjama. Nimata niti hiše niti lastnega stanovanja, ena je celo brez stalne službe. A vem, da bi mi obe − kot že tolikokrat prej − rekli: »Hvala, teta, ne potrebujem. Raje pošlji v Afriko, samo pazi, da ne bo šlo za orožje.« Dober zgled solidarnosti sta dobili doma od staršev. Včasih mi kdo reče, da sem obsedena z Etiopijo in naj raje poskrbim zase in mislim na svoje zdravje. Morda se res komu zdim nadležna, a verjemite, da ni lahko prositi za pomoč, tudi če ne prosiš zase. Kako ponižane se morajo šele čutiti tisti, ki so prisiljeni prositi zase in svoje otroke. Poleg sramu vedno občutim tudi neskončno hvaležnost, prav kot bi pomagali meni. Sestre mi večkrat rečejo: »Ti si naša, si del naše družine.« Tudi sama vse te ljudi čutim kot svojo družino. Celo tista Italijanka, ki je zgradila bolnišnico v Kobu, mi pravi: »Ti nisi normalna. Ni normalno toliko pomagati.« Nato me primerja z enim od svojih prijateljev: »Ti si prav tako darežljiva kot on. Drugi prostovoljci so bili tam in potem pozabili. Vidva pa sestram pošiljata ogromno denarja, ker jih poznata in vesta, da ga bodo prav uporabile.« Ko kdaj začnem pogovor o dogodkih, me nekateri kar ustavijo: »Pa nehaj že enkrat s to Etiopijo! Tudi mi smo bili revni in brez vsega. Lačna in bosa sem hodila v šolo. Kdo je pa meni pomagal?« Ali pa me sprašujejo, kakšno plačo imam. Zakaj me nihče ne vpraša, kaj nosim v srcu? Slišala sem še raznovrstne druge pripombe: »Ti imaš prave prijatelje tam? Zakaj toliko hodiš v Afriko? Imaš kakega fanta tam? Kdaj nam boš predstavila svojega postavnega črnca?« Nekateri so prav nesramni: »A je res, da imajo črnci bolj dolgega?« Ko ljudem, ki namigujejo na take stvari, začneš govoriti o lakoti, boleznih in drugih težavah, se kar potuhnejo ali pa začnejo filozofirati o tem, kako ne razumejo, zakaj so politiki taki in zakaj nihče nič ne pomaga. Nekateri se res bojijo za vsak evro.
Ko greš proti toku, pa čeprav kot »terorist«, postaneš del velike zgodbe, ki te presega. Večkrat se spomnim, kako smo si kot otroci nagajali: Šlik šlak, šlik šlak. Kar je dano, je v zlato zemljo zakopano. Zdi se mi, da šele zdaj razumem pravi pomen teh besed. »Dobra dela so nitke ljubezni, ki nas povezujejo z večnostjo,« mi je zadnjič napisala s. Damjana. Zlata zemlja so srca ljudi v stiski, je tudi neskončna hvaležnost tistih, ki smo jim pomagali. Njihova sreča je naša sreča. Mislim, da nihče nima tako malo, da ne bi mogel deliti. Kar ni podarjeno, pa je za vedno izgubljeno.
Biografija mag. Špele Pahor
Mag. Špela Pahor (1959) iz Pirana je diplomirala in magistrirala na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Končala je tudi štiriletni študij na Teološki pastoralni šoli v Kopru, ki deluje v okviru Teološke fakultete v Ljubljani. Na slednji je končala še izpopolnjevalni študij Ge- štalt pedagogike. Zaposlena je v Mestni knjižnici Izola. V času študija je zbirala folklorno pripovedno gradivo v vaseh Slovenske Istre. Del gradiva je izšel v zbirki Glasovi v knjigi z naslovom Mrak eno jutrnja. Za Radio Trst A je skupaj z Loredano Gec pripravila več kot 50 oddaj Istrska srečanja. Na osnovi diplomskega dela je izšla knjiga Srečanja v Piranu. Leta 2011 so izšla tudi Srečanja v Piranu 2, leta 2014 pa Srečanja v Piranu 3. Prevedla je več kot deset različnih knjig, njeni prevodi pravljic so bili objavljeni v več knjižnih publikacijah. Uredila je knjigo Moja nona pripoveduje – kraške pripovedke, ki jih zapisal njen oče dr. Miroslav Pahor. Zbrala in uredila je kratko prozo Ilonke Hajnal in jo v samozaložbi izdala v knjigi z naslovom Po sledeh spominov. Njena kratka proza je bila objavljena v več literarnih revijah in na Radiu ARS. Izdala je tudi knjigo kratkih zgodb iz misijonskih dežel z naslovom Marija ima rada vse otroke. Ukvarja se tudi z gledališčem kamišibaj. Nastopala je na pripovedovalskih in kamišibaj festivalih v Sloveniji, Italiji, Franciji in Beninu. Od leta 2017 je nekajkrat potovala v Afriko (trikrat v Etiopijo, dvakrat v Benin, enkrat v Senegal) in kot prostovoljka tudi v Peru. Je prejemnica številnih stanovskih nagrad.
