Piše: Álvaro Peñas
José António Ribeiro de Carvalho je profesor in raziskovalec zgodovine. Redno piše za nacionalne in regionalne časopise o politiki, ideologiji in poučevanju ter je avtor več knjig, med katerimi so nekatere prave uspešnice, kot je Bento XVI o Papa da renúncia.
Poslanstvo človeka velikosti sveta (2023), Papeži, ki so zaznamovali Portugalsko (2023), Pij XII.: Papež, ki je bil prijatelj Salazarjeve Portugalske (2022), Janez Pavel II.: Papež naklonjenosti (2020) , Dom Nuno Álvares Pereira: Človek, junak in svetnik, ki ga je treba (ponovno) prepoznati (2019), Fatima: Portugalska in svet tega časa (2017), Salazar in Pavel VI.: Diktatorjev odnos s prvim papežem, ki je obiskal Portugalsko (2013).
Napisali ste več knjig, ki obravnavajo papeže in Cerkev. Kaj dela Benedikta XVI. edinstvenega?
Po tem, ko je napisal več knjig, posvečenih papežem 20. stoletja – Piju XII., Pavlu VI., Janezu Pavlu II. in Frančišku – je nujno treba omeniti, da Benedikt XVI. izstopa kot eden najimenitnejših papežev, zlasti zaradi svojega neusmiljenega boja za vero, spodobnost in moralo. To so boji, v katerih se je odlikoval, od prvih dni svojega življenja do zadnjih, ko je imel naziv zaslužni papež.
Joseph Ratzinger, papež Benedikt XVI., je eno od velikih imen Cerkve – kulturen človek globoke inteligence in stoične vere –, ki ga je pomembno poznati. On je del zgodovine in je zgodovina sama. Nihče ne more napisati fascinantne zgodovine 20. stoletja in začetka naslednjega [stoletja], ne da bi omenil nemškega papeža.
Človek, ki je zasedal položaj papeža med letoma 2005 in 2013, je nekatere presenetil, druge pa razjezil. V enaki meri je navdihoval in provociral tako v Cerkvi kot po svetu in nikogar ni pustil ravnodušnega. Bil je skratka odličen borec. Bil je eden zadnjih križarjev 20. stoletja z jasno projekcijo za naše nemirno 21. stoletje.
Umrl je zadnji dan leta 2022, 31. decembra. Star je bil 95 let. Velja za najstarejšega papeža v zgodovini. Zdaj, eno leto po njegovi smrti, se svet ukvarja z analizo njegove zapuščine. To je pomembno za zgodovino Cerkve, pa tudi za zgodovino človeštva, še posebej za ta naš krščanski Zahod, ki se že leta odreka dediščini naših prednikov v obrambi zahodne krščanske civilizacije. To je boj, h kateremu smo vsi poklicani in h kateremu nas navdihuje Benedikt XVI.
Nedavno je bilo objavljeno, da se je Vatikan odločil odstraniti vse simbole Benedikta XVI. iz liturgičnih ornamentov Svetega sedeža. Vatikan je te trditve zanikal, vendar je jasno, da Benedikt XVI. še naprej povzroča polemike. Zakaj v nekaterih krogih vzbuja nelagodje?
Ker se je treba zavedati, da Benedikt XVI. ni, niti ni bil nikoli, človek konsenza. Namesto tega je bil Benedikt XVI. vedno človek prelomov in vzrokov, ki se jim je posvetil kot življenjsko poslanstvo in za katere se je bil pripravljen žrtvovati. Videli smo ga na primer v boju proti »diktaturi relativizma«; v boju proti zlorabam mladoletnih s strani duhovnikov; v obrambo človeškega življenja, od trenutka spočetja do naravne smrti; in v obrambi zahodne krščanske dediščine.
Mediji so se zelo trudili prikazati Benedikta XVI. kot človeka, ki je bil neprijeten in oddaljen od ljudi, a to nima nobene zveze z realnostjo.
Ne; Benedikt XVI. je bil ljubljen papež. Od trenutka, ko je bil leta 2005 izvoljen, se je proti človeku, kardinalu in vrhovnemu papežu začela klevetniška mednarodna medijska kampanja, katere cilj je bil uničiti njegovo podobo in lik. Ne le s strani sovražnikov Cerkve, ampak celo od znotraj. Na splošno pa – in kot smo videli v urah in dnevih po njegovi zemeljski smrti, če izvzamemo nekatere malenkostne predsodke s strani nekaterih sektorjev – ljudje na splošno občudujejo in spoštujejo lik Benedikta XVI. Družbena omrežja so na primer polnili pokloni preminulemu papežu.
Poudarjam pa, da se ne spomnim, da bi kdaj videl papeža, ki bi ga mediji tako žalili kot Benedikta XVI., ki je z isto prekipevajočo vero in veseljem še naprej oznanjal veselo novico o vstalem Kristusu! Spominjam pa se tudi na primer izjemnega papeževega potovanja na Portugalsko maja 2010 in spodbude, ki jo je sveti oče prejel v svoji podobi v očeh sveta, ko je bil v Fatimi, v svetišču Naše Gospe. In spomnim se, kako je bilo v mestih Lizbona in Porto več sto tisoč katoličanov na ulicah, da bi ga spremljali in ga pozdravili.
Njegovo podobo so skušali očrniti tudi z različnimi polemikami.
Pontifikat Benedikta XVI. je bil, tako kot vsa takratna družba, zaznamovan z velikimi napetostmi in nepredvidljivimi spremembami. Sam papež je bil žrtev ostrih napadov znotraj in zunaj Cerkve. In spričo teh napadov je bil papežev odgovor vedno jasen: papež, ki je bil deležen samo aplavza, bi se moral vprašati, ali ni delal česa narobe. Protislovje bo vedno in papež bo vedno znamenje protislovja.
V tem kontekstu polemik, ki jih napajajo močni medijski stroji in temeljijo na manipulaciji, se spomnimo, da se je Benedikt XVI. vedno znal z njimi soočiti z zglednim stoicizmom in brez kompromisov glede bistvenega: pristnosti evangeljskega sporočila in katoliškega nauka.
