Piše: Gašper Blažič
V zadnjem času redno poročamo o prizadevanjih evropskega poslanca dr. Milana Zvera glede poročila o obisku podpredsednice Evropske komisije Vere Jourove v Sloveniji, pri čemer je zelo izstopal njen obisk na sedežu ustavnega sodišča. Slednje je nato zelo hitro odpravilo zadržanje Golobovega zakona o RTV, čemur je nato sledila »depolitizacija«, kakor se politični okupaciji s strani levičarjev reče v orwellovskem novoreku.
Leta 1964 rojena češka političarka Věra Jourová je bila evropska komisarka že v prejšnji sestavi Evropske komisije, torej še pod predsednikom Jeanom Claudom Junckerjem. Zadolžena je bila za pravičnost, potrošnike in enakopravnost spolov. Pred tem je bila samo nekaj mesecev češka ministrica za regionalni razvoj. Politično pripada levo-liberalni skupini ALDE (kamor spada tudi slovensko Gibanje Svoboda), v domovini pa je pomembna članica stranke ANO (akcija nezadovoljnih državljanov), ki velja za populistično stranko. Slednjo je ustanovil kontroverzni češki politik Andrej Babiš, ki je bil češki premier med leti 2017 in 2021. Zanimivo je, da je takrat izražal precej suverenistična stališča, predvsem v zvezi z migracijami, zelo kritičen je bil do nekdanje nemške kanclerke Angele Merkel. No, kasneje pa je bilo razkrito, da je bil Babiš v času komunistične Češko-slovaške republike sodelavec njene komunistične tajne policije, ki po rangu ustreza jugoslovanski Udbi. Sodišče v Bratislavi (prestolnici sosednje Slovaške), kjer je bil Babiš sicer rojen, je to dejstvo dokončno potrdilo. Prav Babiš pa je bil tisti, ki je Jourovo predlagal za drugi mandat v Evropski komisiji, kjer je postala podpredsednica.
Kot komisarka je sprejela na pogovor Sorosa najmanj trikrat
Da je bila Jourová že pred svojim vstopom v aktivno politiko povezana z razvpitim špekulantom ter finančnim mecenom globalne levice Georgeom Sorosom, pa tudi ni nobena skrivnost. O tem so se še zlasti razpisali madžarski spletni portali, ki so opozarjali na nejasnosti v biografiji sedanje podpredsednice Evropske komisije. Slednja je bila za poslanko v češkem parlamentu izvoljena leta 2013, pred tem pa je delovala kot svetovalka na področju regionalnega razvoja. Pri tem je očitno imela tudi poslovne stike s Sorosovimi podjetji.
V začetku leta 2019 pa je madžarski evroposlanec György Hölvényi razkril, da je Jourova kot članica Evropske komisije sprejela Georgea Sorosa do tedaj trikrat in sicer 11. junija 2015, 26. aprila 2017 in 9. novembra 2017. Zato je Evropski komisiji zastavil poslansko vprašanje, kaj je bila tema srečanja. Kot je znano, je Jourova nato redno obračunavala z Madžarsko, ki naj bi po njeno kršila evropske standarde demokracije. V primeru Slovenije se je odzivala podobno, – a v času, ko je bila na oblasti tranzicijska levica, ki je zares krčila demokracijo, opustila svoj aktivizem.
Naslovno fotografijo, na kateri je Jourova skupaj s Sorosom in njegovim sinom, so madžarski mediji tako objavili že leta 2021, prvotno pa je bila objavljena na Instagramu.
Sicer pa smo nedavno poročali o tem, da se je predsednik slovenske vlade Robert Golob, ki je na delovanje svoje evropske zaveznice Jourove lahko ponosen, sestal z Alexom Sorosom, dedičem imperija svojega očeta. Kar je samo logično nadaljevanje dogodka iz sredine devetdesetih let, ko je tedanji predsednik RS Milan Kučan odlikoval Georgea Sorosa. Tudi sedanja predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič se rada pohvali, da je bila Sorosova štipendistka. Več o teh povezavah bomo objavili prihodnji teden v tiskani izdaji Demokracije.
Potrebno bo razmisliti o prihodnosti EU ter novem voditelju Evropske komisije
Kakorkoli že, primer Sorosa in Jourove kaže na to, kako velika previdnost bo potrebna 9. junija na volitvah. Namreč, za dejanja Jourove je v precejšnji meri odgovorna njena nadrejena, to je predsednica Evropske komisije Ursula von den Leyen, ki sicer spada v kvoto Evropske ljudske stranke in je bila v tem tednu razglašena za t. i. »špicenkandidatko« te politične skupine. Kar pa ne pomeni, da bo dobila še en mandat pri vodenju Evropske komisije, saj je precejšen del Evropske ljudske stranke kritičen do njenega dela, med njimi so tudi trije iz četverice slovenskih evroposlancev iz Evropske ljudske stranke, torej Romana Tomc, Milan Zver in Franc Bogovič. Podpira jo edino Ljudmila Novak, kar je samo po sebi zelo sporočilno.
Sporočila, ki prihajajo iz največje politične skupine v Evropskem parlamentu, tako med vrsticami sporočajo, da je bilo ob izvolitvi zadnje sestave Evropske komisije storjenih precej napak, čeprav je res, da strankarski ključ tu ne igra veliko vloge. Vsaka članica EU predlaga enega od komisarjev, njegova pripadnost je v veliki meri odvisna od tega, katera politična opcija je na oblasti. Tako je Slovenija leta 2019 (tedaj pod vodstvom premierja Marjana Šarca) predlagala komisarja za krizno upravljanje, to je Janeza Lenarčiča. Pred tem sta bila komisarja Janez Potočnik in Violeta Bulc, za funkcijo pa se je neuspešno potegovala Alenka Bratušek. Kot menijo naši viri iz Evropske ljudske stranke, je bila Ursula von den Leyen v resnici politično šibka figura, ki se je za ceno političnega konsenza preveč podrejala interesom evropske levice, in da bo v prihodnjih petih letih potrebno soglasje o močnejšem kandidatu.
Navsezadnje pa bodo letošnje evropske volitve 9. junija 2024 odločale tudi o tem, v katero smer se bo reformirala EU. Ni skrivnost, da se prav somišljeniki Sorosa, Jourove ter (sicer manjšinske) levičarske frakcije znotraj Evropske ljudske stranke dejansko obnašajo kot nekdanji sovjetski voditelj Leonid Brežnjev s svojo doktrino omejene suverenosti, zaradi katere se je leta 1968 zgodila sovjetska okupacija tedanje Češkoslovaške socialistične republike. Uresničenje načrta v takšno centralizirano različico EU kot »naddržave« je treba torej preprečiti.
