Piše: Bogdan Sajovic
Forum São Paulo je krovna organizacija južnoameriške skrajne levice. Leta 2009, na vrhuncu »rožnate plime«, je štirinajst ustanovnih članov Foruma vladalo v državah Latinske Amerike. Levica se financira tudi iz zaslužkov trgovine z mamili. Kulturni marksizem je močno orodje za spodkopavanje družbe.
Založba Nova obzorja je izdala knjigo »Forum São Paulo in kulturna vojna« avtorja Alejandra Peñe Escluse, spremno besedo k slovenski izdaji pa je napisal predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša. Avtor je v svojem delu podrobno razčlenil delovanje južnoameriške levičarske platforme »Forum São Paulo« in njegove vlogo pri širjenju idej t. i. Frankfurtske šole oziroma kulturnega marksizma. Prvenstveno je Forum v svojem delovanju sicer usmerjen na Južno Ameriko, vendar pa ima stike s somišljeniki tudi na drugih celinah in skupaj z njimi širi kulturni marksizem, to novodobno ideološko kugo, po vsem svetu. Forum São Paulo je bogato financiral skrajno levičarsko stranko Podemos v Španiji, ne gre pa pozabiti, da so s venezuelskim režimom, ki je ključen v financiranju delovanja Foruma, navezovali tesne stike vidni predstavniki slovenke stranke Levica, ki je tudi močno povezana s številnimi nevladnimi organizacijami, ki razširjajo po Sloveniji strupene ideje kulturnega marksizma. Knjigo lahko naročite TUKAJ.
Platforma južnoameriške skrajne levice
Forum São Paulo je nastal leta 1990, ko se je v tem brazilskem mestu zbral vrh južnoameriških komunističnih partij in gibanj. Gostitelj je bil kasnejši predsednik Brazilije Lula da Silva, udeležili pa so se ga tako rekoč vsi, ki so v levičarskem gibanju Južne Amerike kaj pomenili. V prvi vrsti voditelja Kube in Nikaragve, Fidel Castro in Daniel Ortega, pa tudi mnogi, katerih čas je šele prihajal, denimo Nestor Kirchner iz Argentine, Evo Morales iz Bolivije in Hugo Chavez iz Venezuele.
Levica v Južni Ameriki in tudi sicer po svetu je bila v tistem času šokirana, saj je ravno razpadel Varšavski pakt, komunistični režimi so se rušili po vsej Vzhodni Evropi in kazalo je, da so njihove častihlepne sanje po oblasti v razsulu. Zaradi tega so sklenili, da namesto razpadlega Varšavskega pakta ustanovijo novo platformo, ki jim bo pomagala, da uresničijo svoje cilje.
Financiranje Foruma so sprva prevzeli komunisti iz Nikaragve in Kube, ki so že obvladovali ti dve državi in so razpolagali z vsemi državnimi resursi. Velik del podpore pa je prišel od kolumbijskih komunistov, saj so njihove teroristične gverilske organizacije tesno sodelovale s »kokainskim kraljem« Pablom Escobarjem in bile tako sodelavke pri tihotapljenju kokaina. Ne smemo pa pozabiti, da je bil prihodnji bolivijski predsednik Evo Morales na čelu bolivijskega sindikata pridelovalcev koke, ki je seveda osnova za proizvodnjo kokaina. In končno, ko je Hugo Chavez prevzel oblast v Venezueli, je v svoje roke dobil tudi nadzor nad venezuelskimi zalogami nafte. Lep delež naftnih dolarjev se je tako prelil in se še preliva v finančno blagajno Foruma.
Rožnata plima na zeleni celini
Uspeh ni izostal, in medtem ko je zaradi zloma Varšavskega pakta demokratičnim silam po zahodnem svetu in tudi v Južni Ameriki popustila budnost, so bogato financirane južnoameriške komunistične partije izkoristile priložnost in se polastile oblasti v vrsti južnoameriških držav. Tako imenovana rožnata plima je na prelomu stoletja zalila Južno Ameriko, in kot omenja Esclusa v svoji knjigi, »je bilo leta 2009 kar štirinajst držav, katerih voditelji so izhajali iz vrst Foruma São Paulo: Fidel Castro (Kuba), Hugo Chavez (Venezuela), Lula de Silva (Brazilija), Nestor Kirchner (Argentina), Tabare Vasquez (Urugvaj), Fernando Lugo (Paragvaj), Michelle Bachelet (Čile), Evo Morales (Bolivija), Rafael Correa (Ekvador), Daniel Ortega (Nikaragva), Manuel Zelaya (Honduras), Mauricio Funes (Salvador), Leonel Fernandez (Dominikanska republika) in Rene Preval (Haiti)«. Nič čudnega, da se tega obdobja v Forumu São Paulo spominjajo kot zlate dobe.
»Poleg položajev v izvršilni veji oblasti so si številne stranke iz Foruma São Paulo zagotovile tudi druge položaje po vseh državah v regiji – govorimo o guvernerskih stolčkih, mestnih oblasteh in svetih –, ob tem pa tudi nadzor nad številnimi funkcijami v multilateralnih organizacijah, kot so ZN, Organizacija ameriških držav (OAS) in Mercosur.
S tako številnimi vzvodi oblasti se je Forum São Paulo začel spreminjati, saj so številne javne ustanove postale orodje v njegovih rokah. Forum je sicer deloval kot običajno ter je ohranil svoje politične in ideološke projekte, toda zdaj so zunanja ministrstva, obveščevalne agencije, centralne banke in druge državne ustanove nadzorovale uresničevanje načrtov z veliko več moči, boljšo institucionalno strukturo in večjo učinkovitostjo.«
Bolne ideje kulturnega marksizma
A leta 2010 so se razmere nekoliko spremenile, piše Esclusa v svoji knjigi. V vrsti južnoameriških držav so levičarji izgubili oblast, saj se je izkazala njihova nesposobnost in korupcija. S tem je seveda nekoliko upadel tudi obseg financiranja »revolucije«, a Forum je hitro našel nadomestilo. Poleg priliv iz države, kjer so levičarji še obdržali oblast, in seveda denarja od trgovine z mamili – venezuelska vlada je v zadnjem desetletju praktično postala narkokartel – Forum financirajo tudi ideološko sorodne vlade Kitajske in Rusije, pa tudi »partnerji v vojni proti Zahodu«, kot je denimo Iran.
Močan finančni priliv pa dobivajo komunisti tudi prek nevladnih organizacij, ki propagirajo bolne ideje kulturnega marksizma, ki so produkt ideologov Frankfurtske šole. Zahodna civilizacija tako sama financira ideje, ki rušijo njene temelje in južnoameriški komunisti so uspešno prenesli ta način tudi na »zeleno celino«. Komunisti torej pod krinko boja za človekove pravice organizirajo in financirajo svoj pohod na oblast, bonus pri tem pa je tudi, da je vsaka kritika teh subverzivnih dejanj takoj razglašena kot homo-, kseno- ali kako drugače -fobna ali -istična.
»Ugotovil sem, da velik del moči Foruma São Paulo, ki se je številni ne zavedajo, temelji na kulturni hegemoniji, ki jo je marksizmu uspelo vzpostaviti na univerzah in v medijih. To me je navedlo h globljemu raziskovanju družbenega inženiringa in raznovrstnih mehanizmov, s katerimi komunisti oblikujejo mišljenje.
Na žalost si številne politične stranke, ki se izrekajo kot nasprotnice Foruma São Paulo, delijo določene zmotne predstave (včasih nezavedno), kar je posledica manipulacij skozi družbeni inženiring. To pojasnjuje, zakaj številne organizacije, ki se imajo za desničarske, prevzemajo zastave, slogane, izraze in tudi družbeno razgradnjo, ki jo promovira levica. Venezuela zdaj doživlja humanitarno in ekonomsko krizo v razsežnostih kot nikoli poprej, poleg tega se ljudje bolj zavedajo nevarnosti, ki jo Nicolas Maduro predstavlja za regijo, zato je sedaj sploh mogoče razmišljati o koncu chavističnega režima, kar bi Forum São Paulo doživel kot velik udarec,« piše Esclusa v svoj knjigi. »Nikakor pa ni dovolj Forum São Paulo premagati v Venezueli, nujno moramo z bojem nadaljevati, vse dokler komunistična grožnja ne izgine iz vse Latinske Amerike.«
K temu dodamo lahko le še upanje, da se bo komunizem po vsem svetu čim prej znašel tam, kamor tudi spada, na smetišču zgodovine, v kompletu s svojimi izrojenimi derivati vred.
