Piše: kulturnimarksizem.si
Upoštevati moramo zgodovinske korenine, ki so pripeljale do sedanjega položaja, tj. do te končne faze človeške intelektualne in moralne degradacije.
V 16. stoletju je verska revolucija protestantizma zanikala nujno človeško in božansko, naravno in nadnaravno posredovanje človeka z Bogom (Cerkvijo) ter s tem uničila človekovo svobodo in razum, saj je prekinila povezavo med vero in razumom, politiko in etiko, kar je pomenilo smrt krščanstva. Zaradi nominalizma je Luter zagovarjal fideizem, ki je vero postavil proti razumu in jo imel za “hudičevo pohotnico” (De servo arbitrio, 1525).
V 18. stoletju sta razsvetljenstvo in francoska revolucija imela izrazito politično naravo. Revolucija, ki jo je izvedla giljotina in odobrila demokratična ljudska suverenost, je zanikala transcendentno in moralno razsežnost človeka (naravno pravo) ter uničila krščanski družbeni red Zakonodajalca in Boga. Tako je absolutni vladar prevzel mesto Boga. Razsvetljenstvo je razum postavilo proti veri, saj jo je imelo za “fanatizem”, kot je trdil Voltaire (Filozofska pisma, 1734).
Postmodernizem, ki se je začel s kulturno revolucijo leta 1968, je zanikal človeško resničnost (biološko spolno delitev), da bi uničil delo Boga Stvarnika, ki je vzpostavil naravno poroko, na kateri temelji prva in najpomembnejša človeška družba, družina. Novi Bog postane totalitarna demokratična država. Kulturni marksizem v imenu nihilizma zanika razum in vero. Jean Paul Sartre, eden od njegovih glavnih ideologov, je zapisal: “človek ni nič drugega kot nekoristna strast” (Biti in nič, 1943).
Prvič, kot zgodovinska stalnica je potrjeno, da je revolucija, ne glede na njeno ime, “v svojem splošnem pomenu uničenje celotnega reda.
Več si lahko preberete TUKAJ.
