Piše: Blagovest.si
Pred časom sem tudi sam prejel v svoj elektronski poštni predal dokaj simpatično vabilo k udeležbi na programu za usposabljanje voditeljev znotraj Cerkve, imenovan Vodenje 9,7. Ta številka se nanaša na vrstico iz Markovega evangelija »Ta je moj ljubljeni Sin, Njega poslušajte!« (Mr 9,7) in se nanaša na razodetje resnice o Jezusu ob spremenjenju na gori. Program je zamišljen kot model sinodalnega upravljanja v Cerkvi, vsak udeleženec pa po končanem letu usposabljanja prejme tudi potrdilo.
Časi, ko so vodstvene službe v Cerkvi pripadale izključno posvečenim osebam, so že zdavnaj za nami. Od leta 1990, ko smo dobili tudi dejansko versko svobodo in se krščanskim laikom kakor ni bilo več treba bati, da bodo zaradi svojega sodelovanja v Cerkvi potisnjeni na družbeni rob, se je kultura dejavne udeležbe krščanskih laikov, tj. mož in žena, ki niso vključeni v ustanove posvečenega življenja, ves čas dvigovala in s tem ukinjala dotedanjo klerikalizacijo cerkvenih struktur. To seveda ne pomeni, da se v času komunizma znotraj Cerkve ni nič dogajalo. Prav nasprotno. Drugi vatikanski koncil je poskrbel za razrast novih pobud na področju duhovne formacije krščanskih laikov. Duhovnik Vinko Kobal je denimo začel z dejavnostjo, ki je presegla meje vseh župnij, v katerih je deloval. Tovrstna formacija laikov je bila sicer samo odziv na ideološke vsebine v tedanjem šolskem sistemu in ni pomenila pravega usposabljanja krščanskih laikov za vodstvene službe. Prava formacija animatorjev na raznih področjih se je tako začela šele kasneje.
Nadaljevanje berite TUKAJ.
