Piše: blagovest.si
Mag. Srečko Hren se je rodil leta 1968 na Pohorju. Po končani zdravstveni šoli se je vpisal na bogoslovno semenišče v Ljubljani, v duhovnika je bil posvečen leta 1995. Z njim smo se pogovarjali o njegovi duhovniški službi, duhovnosti in božičnem pričakovanju. Najprej je bil kaplan v župniji Šmarje pri Jelšah, vmes je končal magisterij na teološki fakulteti in bil tudi asistent. Nato je odšel na študij v Rim, po vrnitvi pa je bil kratek čas kaplan v Rogaški Slatini. Od leta 2004 je župnik v župniji Celje – Sv. Duh. Z njim smo se pogovarjali v adventnem času leta 2017.
Opomba uredništva (6. 12. 2021): Mag. Srečko Hren je od letošnjega avgusta župnik v Preboldu in soupravitelj župnije Marija Reka.
Kakšen je vaš običajen delovni dan?
Vsak delovni dan je vedno nekoliko neobičajen. So tiste konstantne stvari, ki jih duhovniški dan prinese, po navadi je to priprava na sveto mašo z občestvom. Takrat je duhovnik čez dan v najbolj duhovni vlogi. Vendar tudi v drugih opravkih ni nič manj duhovnik, četudi ne gre za tipična opravila duhovnika. Po navadi pa gre za ukvarjanje s pastoralo, srečujem se z različnimi ljudmi, ki prihajajo v pisarno na kakšen pogovor, izpostavijo kakšno težavo, ki jo duhovnik spremlja in jo skuša reševati, seveda se te obveznosti nakopičijo za nekaj mesecev naprej. Potem je to verouk, ki ga izvajam s pomočjo katehetov in katehistinj. Potem so tudi pogrebi, ki jih v naši župniji ni malo.
Danes (pogovarjala sva se v petek, 8. decembra) je zaradi praznika Marijinega brezmadežnega spočetja nedeljski urnik svetih maš. To pomeni, da morate vse tri maše opraviti sami?
Včasih se res zgodi, da ima teden tri »nedelje« za duhovnika, ta teden je že takšen. Pred nekaj dnevi, ko smo imeli celodnevno čaščenje, smo tudi imeli nedeljski urnik svetih maš. Če dodam še obe običajni nedelji, sem za ta teden opravil kar štiri »nedelje« (smeh).
Če se nekoliko bolj zadrživa ob današnjem prazniku: mnogi ne razlikujejo med Marijinim spočetjem in Jezusovim spočetjem, ki je tudi pomembna svetopisemska tema v adventnem času.
Praznik Marijinega spočetja nekoliko izstopa že zaradi liturgične barve pa tudi zaradi vsebine. Vsekakor je Marija adventna popotnica, je tista, ki pričakuje. Tudi zaradi vsega, kar je sama v svojem življenju doživljala. Po zunanji podobi je to 8. decembra, ker je po devetih mesecih mali šmaren, praznik Marijinega rojstva. Gre za cerkveno dogmo, ki ni prišla iz Vatikana, ampak iz krajev, kjer so častili njeno brezmadežno spočetje. Šele v 19. stoletju je Sveti sedež to razglasil za cerkveno resnico in za praznik.
Ta se je razodela tudi v Marijinih prikazovanjih v Lurdu z besedami »Brezmadežno spočetje sem«.
To je bilo štiri leta po razglasitvi. In je zanimivo, kako se te verske resnice na zunaj morda ne ujemajo z Bogom in nebesi, ampak je prikazovanje v Lurdu potrdilo to, kar je ljudstvo že prej verovalo.
Pa navsezadnje tudi Marijino prikazovanje sv. Katarini Laboure v Parizu.
Da. In to so takšni posegi, ki potrjujejo to, do česar človek pride. In ko Bog to potrdi, je to dokaz, da je vse to tako človeško kot Božje.
Župnija, ki jo vodite, je letos zaznamovala trideset let delovanja. Po eni strani se zdi veliko, po drugi pa kaplja v morje v primerjavi z župnijami, ki obstajajo že več stoletij, morda že več kot tisoč let. Kakšna je glavna značilnost t. i. mladih župnij?
Naša župnija je mlada, njena ustanovitev je tudi vezana na Marijin praznik; ustanovljena je bila namreč na praznik Marijinega vnebovzetja, to je 15. avgusta 1987. Na to, da gre za mlado župnijo, nas spomni že sama oblika cerkve pa tudi njena duhovna plat. Je pa način življenja nekoliko drugačen. Ljudje so namreč sami gradili župnijo tako, da so, ko so gradili cerkev, gradili tudi občestvo. To se vidi od samega začetka pa vse do danes. Ljudje so zelo zraščeni z župnijo in s cerkvijo. So ponosni na to. Veliko stvari vedo, na veliko stvari se spoznajo, za vse skrbijo kot za lasten dom.
Je tudi zato geslo župnije »Sodelujmo in zmagujmo«?
Da, to je naše geslo že od vsega začetka in to se kaže na mnogih področjih.
Več si lahko preberete TUKAJ.
