Piše: Blaogvest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 6,39-45): Tisti čas je Jezus povedal učencem tole priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata. Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«
Besedna zveza, kot je na primer »nov svetovni red«, nam vzbuja nelagodje. Takoj se nam pojavijo asociacije na spletke svetovnih gospodovalcev zla. In ni naključje, da se v tem času tovrstni strah med kristjani zelo močno širi, celo tako, da lahko zamegli neko trezno, krščansko realistično presojo. Kar nekajkrat smo se lahko srečali s pojavom, ko nam je kdo očital slepoto. Češ, vidiš, kaj se dogaja, pa se delaš, kot da tega ni. In se potem začneš spraševati, le kaj tisti poleg mene vidi, kar jaz ne? In dejansko je tako, da imamo ljudje v sebi težnjo, da bi bili vodniki drugim, ker sem morda sam »razsvetljen« z nekim spoznanjem, ki ga drugi nimajo, zato bi me morali drugi upoštevati in mi slediti. To je naša stalna človeška skušnjava in prav o tem govori Jezus, ki skozi vrstice opozarja na to, kar se je kasneje dogajalo skozi stoletja človeške zgodovine, ko so vajeti v roke prevzemali razni revolucionarji v želji, da bi spremenili svet – ne da bi pred tem pustili spremeniti samega sebe.
Več si lahko preberete TUKAJ,
