Piše: Sašo Čižek
Verjetno ste se tudi vi, drage bralke in bralci, v življenju dobro naposlušali junaških zgodb, pravzaprav epopej o neenakem boju slabo oboroženih, slabo oblečenih in lačnih partizanov v boju z dobro oboroženimi Nemci (naj ne pozabimo omeniti njihovih zlobnih domačih pomagačev, ki so bili še veliko bolj žleht kot sam okupator).
Pa ne mislim samo Dražgoš ali Osankarice, ampak nasploh. In seveda, če ne bi bilo OF in NOB, bi vam zdajle tele vrstice pisal Sascho Tschischeck in razlagal o mogočnem boju Velike Nemčije proti inferiornim slovanskim gošarjem, ki se niso hoteli sprijazniti, da je treba to deželo narediti spet nemško. Ampak pustimo tisto, kaj bi bilo, če bi bilo. Večkrat se zalotim v premišljevanju, zakaj osrednjemu narodu Srednje Evrope, ki je imel v dvajsetem stoletju kar dvakrat na grbi krivdo napadalca in okupatorja, sploh rečemo Nemci, če so denimo za Italijane »Tedeschi«, za Fince »Saksalaiset«, za Angleže »Germans«, za Francoze »Allemands« itd. Ne vem, morda so naši slavni praslovanski predniki slabo razumeli svoje germanske sosede in so zanje preprosto rekli, da so »nemi«. Saj veste tisto svetopisemsko: Usta imajo, pa ne govorijo. Oziroma čvekajo neke čudne besede, za katere bi bilo vseeno, da jih ne bi. In so tako zamudili priložnost, da bi bili tiho.
Bojda z Nemci sedaj nimamo več problemov, tudi s teto Angelo ne. Pa čeprav nekateri prehitro nasedejo zgodbicam o okrnjeni medijski svobodi pri nas. Toda priznanje nemške manjšine pri nas ne omenja nihče več. Vseeno pa imamo v našem parlamentu – pustimo ob strani oba manjšinjska poslanca – vsaj enega Nemca. Po priimku namreč. Pa še temu je ime Matjaž in ne morda Matthias. Ne vem, morda je dobil ime po kralju Matjažu. Ampak nem zagotovo ni! Je še kako jezikav, včasih celo preveč. Mogoče mu delam krivico, če razglašam, da je njegov predolgi jezik posledica frustracij zaradi (vnovične) zapore države. Lani je naglas bentil, ker ni mogel kupiti nitke za kosilnico, ne vem, kaj bo tokrat na sporedu. Si pa lahko mislim, da za njegovo najnovejše ugovarjanje voditelju seje, podpredsedniku DZ Jožetu Tanku, tokrat ni bila kriva trava. Pa niti ni pomembno, katero travo imam v mislih, ali tisto, ki sedaj na pomlad spet poganja, ali tisto, ki jo varuhi reda večkrat požanjejo v kakšnem laboratoriju. Tudi na Goriškem so letos našli kar nekaj primerkov tovrstnih pojočih travic, ob katerih marsikdo halucinira in se mu spet prikazujejo zlobni Švabi in še bolj zlobni domobranci.