Pozabljeni najboljši slovenski specialist za tuberkulozo s konca 19. in začetka 20. stoletja je Karol Pečnik, zdraviliški zdravnik v Egiptu, ustanovitelj zdravilišča za bolnike s tuberkulozo v Sloveniji in zaveden koroški Slovenec. To je njegova zgodba.
Na avstrijskem Koroškem, v dolini Rož, osrčju koroškega slovenstva, kjer je poleg največje vasi Šentjakob še 15 manjših vasi, se je rodilo več znamenitih osebnosti: Miha Andreaš, Jaka Špicar, Janez Dobmik, Janez Kajžnik, Franc Šaleški Treiber in drugi. Iz vasi Leše, ki so imele v začetku 19. stoletja le šest kmetij, pa sta z največje od njih izvirala brata Anton (1828−1869) in Valentin Janežič (1832−1912); prvi je bil slavist, slovničar, literarni zgodovinar in urednik ter eden od soustanoviteljev Mohorjeve družbe, drugi pa vojaški zdravnik, ki je služboval na Češkem, Tirolskem in doma. Oba sta bila strica Karola Pečnika, ki ga predstavljamo v tej zgodbi, in sta mu bila svetel zgled. Zgodbo skoraj popolnoma neznanega slovenskega zdravnika dr. Karola Pečnika je leta 2016 raziskal Rok Bratina v svoji diplomski nalogi, po kateri bomo življenjsko pot dr. Pečnika v nadaljevanju povzeli. Slovenska zgodovina ga ne omenja najverjetneje zato, ker so ga leta 1930 izpisali iz zdravniške zbornice zaradi njegovega spora s tedanjo jugoslovansko oblastjo, in zato, ker je zadnja leta živel na Dunaju in tam tudi umrl.
Mladost v Lešah
Karolovi starši so se spoznali že v otroških letih, prijateljstvo pa je z leti preraslo v ljubezen. Karol Pečnik se je rodil v vasi Leše v Rožu kot nezakonski sin Leopoldine Janežič in Andreja Pečnika 1. septembra 1867 in bil krščen dan kasneje. V rojstni knjigi je zapis, da je Andrej Pečnik, samski posestnik Lipejeve kmetije v Lešah, pred vsemi navzočimi pričami, ki ga poznajo, prostovoljno izjavil, da je oče Karola, in zahteval, da ga kot takega vpišejo. Karolovi starši, takrat 23-letni Andrej in 22-letna Leopoldina, sta se s privolitvijo obeh staršev poročila 8. 2. 1869, ko je imel deček dve leti. Karolu sta se rodili še dve sestri, Avgusta in Terezija. Sicer pa je mali Karol večino svojega otroštva preživel v Janežičevi hiši in so tudi njega tako kot mamine starejše bratje poslali v šolo, ki je bila tedaj še vedno nemška in tako je ostalo naslednjih šest let. Potem nemščine ni bilo več in šentjakobski otroci so imeli srečo, da so imeli domoljubnega učitelja, ki jih je učil slovensko brati in pisati. Sicer pa so v šentjakobski fari ljudje vedno radi brali slovenske knjige. Karol je šentjakobsko šolo končal z odličnim uspehom in se nato vpisal na gimnazijo v Celovcu. Starši so mu pomagali s hrano in z obleko, domov pa je mladi Karol lahko odpotoval vedno le ob koncu šolskega leta. Bil je zelo marljiv in zelo nadarjen za jezike, zato so mu profesorji svetovali, naj se vpiše na študij slavistke.
Študij medicine
Toda Karol Pečnik je imel drugačne interese in želje, zato se je vpisal na dunajsko univerzo na študij medicine in hkrati na filozofsko fakulteto. Ker je bilo življenje na Dunaju velik finančni zalogaj, je moral poskrbeti tudi za to plat in se zaposliti v občinski službi, zato je bil zelo obremenjen. Vsemu temu navkljub je medicino uspešno končal in diplomiral, nato pa nadaljeval z doktorskim študijem v nemškem Dresdnu in postal doktor medicine ter začel iskati službo. Ker je postal specialist za tuberkulozo, ki je v tistem času ogrožala tako revne kot bogate, je med letoma 1894 in 1896 zdravil v enem izmed nemških zdravilišč. Deloval je na Tirolskem, v Briksnu v sanatoriju Dr. v. Guggenberg, kjer je srečal Eduarda Tischbergerja, lastnika zdravilišča v Bergzabernu v Porenju, ki je na Pečnika v naslednjih letih močno vplival. Sicer pa so tuberkulozne bolnike v tistem času, če so bili premožni in so si to lahko privoščili, pošiljali tudi na zimska potovanja na jug za učinkovitejše zdravljenje. Zaradi ugodnega podnebja je bil priljubljen zlasti Egipt, tja pa so bolniki običajno potovali le v spremstvu svojih zdravnikov. In eden takšnih zdravnikov spremljevalcev je postal tudi dr. Karol Pečnik.
Lastno zdravilišče
Na svojih potovanjih se Karol ni posvečal samo svojim bolnikom, pač pa je iskal možnosti za njihovo boljše zdravljenje in opazil, da je vroče puščavsko podnebje s čistim suhim zrakom eden od razlogov, zakaj beduini ne zbolevajo za jetiko. Odločil se je ustanoviti lasten sanatorij, namenjen premožnim Evropejcem, naveličanim bivanja v dragih hotelih, da bi jim ponudil tudi drugačno obliko bivanja in zdravljenja. Prve goste je v novi Pečnikov sanatorij, ki je bil postavljen v puščavi pri zimovališču Kairo in pri Aleksandriji v zimski sezoni 1896/97 pripeljal prav Eduard Tischberger. Dr. Pečnik je po dolgih letih preučevanja vplivov puščavskega podnebja na zdravljenje tuberkuloze leta 1900 izdal knjigo z naslovom Ramleh, v kateri je na 88 straneh predstavil Egipt, njegove turistične znamenitosti in predvsem zdravilišče Ramleh, ga primerjal s številnimi konkurenčnimi zdravilišči ob Sredozemskem morju in ga označil za najbolj zdrav kraj za prezimovanje. Zdravilišče Ramleh je sicer delovalo vsako zimo od 1. novembra do 31. marca vse do začetka 1. svetovne vojne. Znana je še ena Pečnikova knjiga, ki je v nemščini izšla leta 1899, v kateri dr. Pečnik piše o principu bivanja v puščavskem podnebju v šotorih pod neprestanim soncem. V knjigi piše tudi o tako imenovanem »beduinizmu«, načinu zdravljenja, ki izhaja iz poimenovanja načina bivanja egiptovskih nomadov pod šotori. Izraz »beduinizem« je danes v zdravstveni stroki in klimatoterapiji široko sprejet, dr. Pečnik pa ga je prvič omenil že na berlinskem kongresu za boj proti tuberkulozi leta 1899. »Beduinizem« po Pečniku vključuje v puščavi ležečo vilo, v kateri ima vsak bolnik svojo sobo in šotor zunaj vile. Bolnik pri tem načinu zdravljenja večino časa, tudi do 8 ur dnevno, preživi pod vročimi sončnimi žarki na ležalniku, razen v res slabem vremenu, ko lahko ostane v sobi.
Zaveden Slovenec
Dr. Pečnik pa ni bil samo odličen zdravnik, ampak tudi zelo zaveden Slovenec, kar so mu privzgojili straši in utrdil vzor že omenjenega strica Antona Janežiča, zato ni presenetljivo, da je leta 1890 v Leipzigu izdal dvojezični učbenik z naslovom Praktisches Lehrbuch der slovenischen Sprache für den Selbstunterricht, čeprav je bil takrat že zdravnik. Vsa slovnična pravila v učbeniku je Pečnik predstavil z vsaj enim primerom, v njem pa so tudi preprosta besedila za vajo prevajanja iz slovenščine v nemščino in obratno. V prilogo je dodal še zbirko kratkočasnic in narodnih pesmi ter slovensko-nemški slovar. Pri tem pa je treba povedati, da strokovnjake s Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu pri pripisu avtorstva učbenika dr. Pečniku nekoliko moti podpis Carl Jos. Pečnik in dejstvo, da je bil ob izidu še zelo mlad. Omenjeni strokovnjaki se zato še vedno sprašujejo, ali je dr. Pečnik avtor tudi leta 1925 izdane brošure Št’dentava smopomuč, ki je napisana v rožanskem dialektu, in knjižice Naši dialekti iz leta 1928. Sicer pa je dr. Karol Pečnik med svojim dolgoletnim bivanjem v Egiptu aktivno spremljal politično, gospodarsko in družbeno dogajanje doma in po svetu ter našel čas tudi za potovanja po deželi. Tako je postal dopisnik goriškega časopisa Soča in v njem objavil več poučnih člankov o Egiptu, ki ga je predstavil z gospodarske, zgodovinske in turistične plati, hkrati pa je poročal o slovenskih izseljencih v deželi piramid, zlati o aleksandrinkah: po njegovi oceni je bilo tam okoli 8.000 slovenskih izseljencev, med katerimi so močno prevladovale ženske, saj je bilo med njimi le kakih 250 do 300 moških.
Zdravilišča v Sloveniji
Bližajoča se prva svetovna vojna je bila glavni vzrok, da je Pečnikov sanatorij v Egiptu nehal delovati in se dr. Pečnik po 18 letih vrnil v domovino. Od leta 1911 do 1914 je imel v poletnem času ordinacijo v Trstu v palači Greinitz na Corsu, pozimi pa v Egiptu. Med 1. svetovno vojno je prebival v domačih Lešah v Rožu, nato je od leta 1918 naprej služboval kot okrožni zdravnik v Šentjurju pri Celju. Kot vodilni zdravnik zdravilišča za jetičnike je leta 1921 s pomočjo knjigarne Goričar & Leskovšek izdal knjižico z naslovom Jetika in njeno zdravljenje strogo po današnjem stanju zdravniške vede in jo v drugi izdaji še dopolnil. Dr. Karol Pečnik je s tem želel pomagati jetičnikom, ki si zdravilišča niso mogli privoščiti in so se zdravili doma. Več let si je tudi prizadeval za graditev lastnega zdravstvenega centra na visoki nadmorski višini s čistim gorskim zrakom in končno zgradil zdravilišče za izključno jetične bolnike na Gaberniku. Poleg tega je Pečnik odprl še zasebno zdravilišče za vse vrste bolezni Sečovo blizu Rogaške Slatine, kjer je kupil vilo, v kateri je bilo prostora za 10 pacientov. V Sečovem je od leta 1923 tudi živel. Ker je še naprej oskrboval tudi svoje paciente v Šentjurju, je imel težave s zdravniško zbornico, češ da ne more imeti dveh ordinacij hkrati. Tedanja jugoslovanska oblast tudi ni priznavala njegovega zasebnega zdravilišča v Sečovem, čeprav je bilo več kot potrebno, saj je bila na primer v Ljubljani med letoma 1895 in 1909 vsaka peta smrt posledica jetike. Pečnik je zato menil, da bi bilo več zdravilišč nujnih, a so ga pri tem ovirali. Ko se je leta 1930 z ženo preselil na Dunaj, na svoje paciente ni pozabil in jih je vsako poletje obiskoval, dokler je zmogel. Bil je tudi izjemno velikodušen in je vse svoje premoženje v oporoki zapustil slovenskim študentom. Dr. Karol Pečnik je umrl v 69. letu starosti 6. marca leta 1936. Pokopali so ga 11. marca 1936 v Gradcu.
OKVIR:
Rok Bratina, avtor diplomske naloge, po kateri smo povzeli življenjepis dr. Karola Pečnika, na Univerzi v Novi Gorici pripravlja magistrsko nalogo, v kateri se osredotoča na Srednjo Evropo in jo skuša uvrstiti kot samostojno enoto in središče Evrope, ločeno od Zahodne in Vzhodne Evrope, čeprav je bila zaradi kulturnih, verskih in ideoloških vplivov pod vplivom obeh, nekakšna »tamponska cona« najprej med Nemci in Rusi, pa potem med Američani in Sovjeti. Za osrednjo temo si je izbral Višegrajsko skupino, njeno zunanjo politiko pred vstopom v EU in po njem, ter vprašanje, kako močna je danes in kakšen je njen vpliv. Naloga se bo končala s Pobudo treh morij, ki povezuje 12 držav Srednje Evrope, razlago razlogov za njen nastanek in njeno povezavo s konfliktom med ZDA in Rusijo glede Ukrajine ter njenim končnim ciljem.
