Piše: C. R., STA
Kapetan slovenske košarkarske reprezentance Goran Dragić je na včerajšnji tekmi kvalifikacij za SP v Stockholmu postal strelski rekorder reprezentance na vseh tekmah, v pogovoru za Slovensko tiskovno agencijo po tekmi pa ni mogel potrditi, da je bila to njegova zadnja tekma v dresu z državnim grbom. “Mika me nastop na eurobasketu,” je povedal.
“Ko me je švedski novinar po tekmi vprašal, ali bom naslednje leto nastopil na svetovnem prvenstvu, sem se le nasmejal. Pri 36 letih res ne razmišljam eno leto vnaprej. Želim igrati košarko še dve, tri leta, zato moram paziti na svoje telo,” je uvodoma dejal Goran Dragić in nadaljeval: “Kar se tiče avgustovskih kvalifikacij za svetovno prvenstvo, tudi mislim, da ne bo šlo, saj imam ravno tedaj v Miamiju neke osebne zadeve, priznam pa, da me mika nastop na evropskem prvenstvu.”
“V zadnjih štirinajstih dneh, odkar sem znova v reprezentanci, so se mi vrnili občutki z evropskega prvenstva 2017. Res smo dobra klapa. Fantje so super, imamo se odlično, igramo en za drugega in vsi zelo uživamo. Res je lepo biti del te ekipe, tako da če pošteno povem, me kar mika, da bi se jim pridružil na evropskem prvenstvu. Po drugi strani pa sem še malo neodločen. Niti sam ne vem, ali bi šel ali ne. Zaenkrat ne bi rad povedal nič definitivnega,” je dejal Goran Dragić za STA.
Kljub temu, da je kapetan zlate reprezentance, ki bo septembra v Nemčiji branila naslov iz 2017, pustil priprta vrata v reprezentanco, je obudil nekaj spominov na reprezentančno kariero. Izbral je tri najlepše.
“Najprej bi izpostavil 2006, ko sem prvič oblekel članski dres. Marko Milič, Jaka Lakovič, Rašo Nesterović in Aleksander Ćapin so bili tisti, ki so imeli name največji vpliv in ki so mi na začetku najbolj pomagali. Nato sledi domače evropsko prvenstvo 2013. Bilo je nekaj posebnega igrati pred domačo publiko, a žal smo v izločilnih bojih naleteli na Francijo, ki se je nato zavihtela na evropski prestol. Vrhunec moje reprezentančne kariere pa je seveda eurobasket 2017, zlata medalja in naziv MVP,” je povedal Goran Dragić.
Izbral je tudi dva najbolj temačna trenutka. “Uf, še zdaj me boli pri srcu, ko se spomnim evropskega prvenstva 2007 in tekme z Grčijo. Dve minuti in pol pred koncem smo vodili za 12 točk, nato pa izgubili. Imeli smo mlado, poletno reprezentanco z Nesterovićem, Lakovičem in Smodišem, ki bi lahko spisala lepo pravljico. Tudi moja vloga v ekipi je bila tedaj bolj izrazita kot leto prej na SP na Japonskem. Zelo pa boli tudi EP 2009, ko zaradi poškodbe križnih vezi nisem mogel pomagati ekipi v izločilnih tekmah,” je dejal.
Za konec pogovora s STA je kapetan nekaj besed namenil še rekordu, ki ga je postavil na tekmi proti Švedski. “O dosežku seveda nisem razmišljal, vedel pa sem, da sem blizu, saj mi je boter sina, Gregor Terzič, kakšen mesec nazaj dejal, da bi lahko, če bom znova zaigral za reprezentanco, posegel po rekordu. A to v bistvu sploh ni pomembno. Po eni strani je košarka ekipni šport in tu štejejo zmage, po drugi pa sem prepričan, da rekord ne bo dolgo obveljal, saj prihaja ‘magic’ Luka, ki ga bo zlahka presegel,” je zaključil Goran Dragić.
