Piše: Tadej Ian
Številni ne razumejo, zakaj ima Slovenija že od lanske jeseni tako slabo epidemiološko sliko. Bolj pronicljivim pa nam je jasno, da so to povzročili popolnoma neodgovorni levi slovenski osrednji mediji, ki so mimogrede žrtvovali ukrepe proti covid-19 v okviru prizadevanj za rušenje vlade.
Prva misel, ki se normalnemu človeku utrne ob iskanju razlogov, ki so pripomogli k neslavnemu slovenskemu podiranju negativnih rekordov v povezavi z epidemijo (3.354 novih okuženih v enem dnevu v Sloveniji januarja je bil ob preračunu okuženih na milijon prebivalcev denimo absolutni svetovni rekord), je to, da je v Sloveniji pač veliko neodgovornih ljudi, ki ne spoštujejo ukrepov. To je sicer res, vendar je treba preučiti razloge, zakaj je tako.
Strašanski vpliv medijev
Vsak pozoren študent prvega letnika komunikologije ve, da mediji kreirajo javno mnenje, saj je to ena najbolj upornih manter komunikološke stroke. Spomladi, ko je bila v polnem zagonu kampanja “ostani doma”, smo v Sloveniji relativno hitro in z minimalnimi žrtvami zatrli prvi val epidemije covid-19. Tedaj so kampanjo podprli vsi slovenski mediji in posledično jo je podprla tudi večina uporabnikov socialnih omrežij.
To pa se je spremenilo pozno spomladi oz. poleti. Osrednji slovenski mediji so namreč politično aktivistično po mačehovsko sprejemali praktično skoraj vsako odločitev vlade v zvezi z omejevanjem epidemije in se nekaterim ukrepom celo rogali. Seveda so bili ukrepi samo kolateralna žrtev boja za rušenje vlade, kar je posledica tega, da je velika večina slovenskih medijev levo ali celo radikalno levo usmerjena in jim je ideja, da bi kadarkoli v sedanjosti ali v prihodnosti Slovenijo vodila desnosredinska stranka, prav ogabna.
Več prostora za nasprotnike ukrepov kot stroki
Gre za hudo pomanjkanje demokratične kulture v slovenskem levem političnem spektru, kar ni nič nenavadnega, saj ta spekter vendarle izvira iz totalitarnega režima. Prav tako, kot so ti levi osrednji mediji s selektivnim in prebrisanim poročanjem v slovenskem prostoru propagirali komunistično revolucijo 1941−1945, komunizem na splošno in radikalne leve vrednote, ki se zaradi njihovih političnih “novinarskih” akcij, v okviru katerih je kredibilno novinarstvo samo še nostalgičen spomin, vse bolj ukoreninjajo v slovensko družbo, kar je gotovo v škodo prihodnjega napredka in blaginje slovenske države, saj tovrstne ideologije in modeli pač – kot nas lepo uči zgodovina – v praksi dolgoročno ne delujejo, so tokrat levi osrednji mediji potopili vladna prizadevanja za zajezitev epidemije.
Težava je bila namreč tudi v tem, da so enako ali celo večjo količino prostora namenjali osamljenim nasprotnikom ukrepov iz vrst stroke, kot so jo namenjali vladnim predstavnikom in predstavnikom t. i. mainstream medicinske stroke, ki enoglasno poziva k spoštovanju ukrepov. Še več. Del osrednjega prostora za poročanje so namenjali šarlatanom, ki sploh niso strokovnjaki, oz. nekaterim udeležencem socialnih omrežij, ki so ukrepe napadali brez kakršnih koli resnih argumentov. Podoben pristop so imeli tudi češki osrednji mediji, kar se je Češki v obliki porazne epidemiološke slike strašno maščevalo. Vsak komunikolog namreč ve, da v primeru, če mediji namenjajo prostor sogovorcem po ključu petdeset proti petdeset, ustvarijo javno mnenje, ki je deljeno. Če gre tu za politični pluralizem, ko imata obe strani, npr. leva in desna, enako prostora, da predstavita svoja nasprotujoča si stališča, je to funkcionalno. Če pa gre za temo, ob kateri je v nacionalnem interesu, da se ukrepi upoštevajo, bi morali mediji te ukrepe enoznačno podpreti, namesto da omogočajo ali spodbujajo širjenje glasu šarlatanov in/ali skeptikov.
V povezavi z medijskim vplivom se je treba tudi zavedati, da v vsaki populaciji obstaja določen odstotek ljudi, ki v celoti sledi in zaupa medijem ter stori točno to, kar sugerirajo mediji. Prav zato je ključnega pomena, da mediji poročajo nevtralno, kredibilno in družbeno odgovorno. Tak slog poročanja pa je za slovenske osrednje medije kajpak španska vas.
Zakaj je Evropa pri ukrepih manj uspešna?
Čeprav ima Slovenija primerjalno z večino drugih držav EU zelo slabo epidemiološko sliko, pa se Evropa slabo odreže v primerjavi z drugimi deli sveta. Gotovo je to tudi posledica relativno starejše evropske populacije, vendar se pravi, korenitejši vzroki za takšno stanje skrivajo drugje. Izrazito kolektivistične družbe, kot so denimo južnokorejska, vietnamska ali japonska, so z ukrepi proti epidemiji covid-19 izredno uspešne, saj se njihova celotna nacija strne v enotno fronto proti virusu, kjer prispeva vsak posameznik. Navidezno zahodne družbe, kot so evropske, tega ne zmorejo več zaradi izrazitega pomena individualizma kot vrednote. Toda nikakor ni nemogoče, da ne bi bila lahko tako uspešna tudi zahodna država, kar odlično dokazuje avstralski primer, kjer so uspešno in učinkovito uveljavili taktiko t. i. zero covid (nič covida) ter si tako zagotovili normalno svobodno življenje brez ukrepov, čeprav preostanek sveta razjeda pandemija.
Vsekakor bi avstralskemu primeru zlahka sledila tudi Evropska unija. A to bi zagotovo pomenilo zastraženo obvezno 14-dnevno karanteno za tuje in domače prišleke v EU ter popolno blokado kopenskih in morskih meja za ilegalne vdore ekonomskih migrantov. V Evropi je preveč radikalno levih nevladnih organizacij in lobijev, ki bi močno pogrešali ilegalne ekonomske migrante, ki vsakodnevno derejo čez kopenske in morske evropske meje, in bi tovrstne ukrepe, ki bi Evropejcem omogočili svobodno življenje brez novega koronavirusa, takoj ideološko povezali z rasizmom in s ksenofobijo.
Po drugi strani pa slabše delovanje ukrepov proti epidemiji onemogoča hedonistično moderno evropsko življenje, ki je posledica rušenja večstoletnih evropskih tradicij, kjer je posameznik še imel posluh za svojo skupnost in jo je znal in hotel zaščititi, ko je bilo treba. V današnjem času pa se Evropejci predajajo uživaštvu in zavračajo tradicije, nekritično sprejemajo tuje in omalovažujejo svoje. Vse to je posledica levih internacionalističnih ideologij, ki so se v evropskem prostoru uveljavile preko t. i. postmodernizma v družboslovni znanosti, ki ga lahko bolj posrečeno imenujemo kulturni marksizem. Učinkoviti in razbremenjujoči ukrepi “zero covid” v evropskem prostoru tako niso mogoči predvsem zaradi toksičnih levih ideologij, ki že tako ali tako razkrajajo evropsko družbo in jo delajo ranljivo v odnosu do zunanjih entitet.
