Piše: C. R.
V prvem letošnjem pričevanju vam skozi spomine dvojčic Helene in Pavle predstavljamo zgodbo družine Arnež z Jesenic. Helena in Pavla sta bili rojeni 15. oktobra 1931 in sta bili stari deset let, ko se je v Sloveniji začela druga svetovna vojna. V družini je bilo pet otrok, en brat je umrl že ob rojstvu.Partizani so med vojno očetu večkrat grozili s smrtjo. Ustrelili so ga 23. marca 1944, ko se je vračal z dela. Mama je medtem delala v slaščičarni in je videla, kako je nekdo z Jesenic očeta čakal v zasedi in ga ustrelil. K ranjenemu očetu je pritekla starejša hčerka Marija. Strelec je grozil tudi njej, da jo bo ustrelil, vendar mu je zmanjkalo municije. Doma so imeli pekarno, ki so jo partizani zasedli. Po nasvetu družinskega prijatelja, duhovnika Fortunata Zormana, so se odločili, da se čim prej umaknejo. Najprej so šli v Smlednik, kjer je bila domobranska postojanka, potem pa so bežali na Koroško. Tja so prišli 1. maja 1945, med prvimi begunci. Nastanili so se na kmetiji, kjer so dobili delo. Kasneje so se pridružili beguncem na Vetrinjskem polju. Najmlajši brat je ostal pri stricu v Ljubljani in se jim je pridružil kasneje. Starejši brat Peter je bil mobiliziran v nemško vojsko. Proti koncu vojne je bil ubit v avionskem napadu in je pokopan v Belgiji.Mama je ostala doma, partizani so okradli hišo in pobrali vse iz trgovine. Za eno leto so jo zaprli v Begunje, kjer je preživljala težke čase. Ko je prišla na prostost, je iskala delo, da bi se lahko preživljala, a ker so ustrelili očeta, je bila tudi ona zaznamovana in je niso hoteli vzeti v službo. Živela je s svojo mamo, ki je ni hotela pustiti same. V Ameriko je šla šele po njeni smrti. Dobila je delo pri slovenskem slaščičarju, kar ji je olajšalo preživetje.Po prihodu v Ameriko sta se sestri Helena in Pavla najprej zaposlili v bolnici, kjer sta pomagali strežnicam, kasneje pa sta delali v tovarni. Ves čas sta si dopisovali s prijatelji iz taborišča, kjer sta preživeli štiri leta. Iz Milwaukeeja sta se preselili v Cleveland, tam je namreč delovala močna slovenska skupnost. Pritegnila ju je družba mladih in njihovo bogato kulturno življenje, zato sta se hitro vključili v skupnost. Poročili sta se s Slovencema, prav tako beguncema. Imeli so skupno življenjsko zgodbo in so se o teh časih radi pogovarjali. Veliko lepih spominov so imeli prav na življenje v taborišču.Slovenski begunci so zgradili svoje domove in pomagali drug drugemu. Helena in Pavla sta bili hvaležni ameriški državi, da jima je omogočila dobre pogoje za življenje in da je spoštovala tiste, ki so bili pridni in pošteni. Željo po druženju, povezanost in prijateljstvo so ohranili tudi njuni otroci. Sestri sta ostali zvesti slovenskemu narodu, kulturi in vrednotam, v katerih sta bili vzgojeni. Pričevanje je bilo posneto v Clevelandu, leta 2011Vabimo vas, da TUKAJ prisluhnite sestrama Heleni in Pavli.
