Pogled pritegnejo rože pred vhodom in poslikava nad portalom v mirni in tihi ulici sredi Šiške. Zdi se, da sem se znašla na obrobju Ljubljane ali celo na podeželju. Ko vstopim v cvetličarno Klivija, nimam občutka, da je prometna Celovška cesta oddaljena le nekaj deset metrov.
Vstopim v notranjost cvetličarne v obnovljeni starejši hiši, ki je v družinski lasti že nekaj generacij. Razgled se odpre v sicer majhen, a svetel prostor s policami, napolnjenimi z najrazličnejšimi rožami. Tu so cvetoči kaktusi, orhideje, flamingi, bonsaji, citrusi, zelišča, kalanhoje, kavovci, bromelijevke, fikusi, družinske sreče, crasule –izbira je res velika! »Pridite naprej! Boste kavo ali čaj?« me prijazno povabi podjetnica Tanja Bizjan, ki vodi cvetličarno že 25 let, natančneje od leta 1994. V pogovoru mi razkrije, da je pravzaprav študirala nemški in slovenski jezik, tri leta poučevala nemščino na ljudski univerzi, delala v knjižnici in šele nato jo je življenjska pot pripeljala v cvetličarske vode. Z rožami in dizajnom se je sicer rada ukvarjala že od malih nog, zato ji je srce igralo od veselja in delovnega zanosa, ko je kot mlada mamica začenjala samostojno podjetniško pot. Zanjo se je odločila tudi zato, ker ni želela biti odvisna od togih urnikov, ampak si je želela čim več časa preživeti z otrokoma v najbolj nežnih letih. »To, da sem bila veliko z njima, se vsem obrestuje, saj smo tudi zdaj izredno povezani,« pripoveduje Tanja Bizjan.
Prvi uspehi
Sprva ji je šlo dobro in počasi je začela Bizjanova svojo dejavnost širiti. V poslu se ji je pridružil še mož, ki je bil do takrat zaposlen na Slovenskih železnicah. Skupaj sta veliko delala sama, tudi urejala vrtove, vlagala v graditev dveh rastlinjakov za vrtnarijo in zaposlila potrebne delavce: cvetličarko in vrtnarje. Posel je torej cvetel skupaj z rožami. Zares, tista prva leta so bila polna zanosa in brezmejnega optimizma! Nato pa so se s svojo poceni ponudbo vmešali veliki trgovski centri, zato se je bilo treba ozreti za novimi priložnostmi. In te so prišle: ko so se odprle na področju gradbeništva, sta jih zakonca Bizjan sprejela z odprtimi rokami in za naslednjih deset let postala podizvajalca Vegrada, saj je imel Tanjin mož nekaj izkušenj tudi z gradbeništvom. Nekaj strojev sta že imela, težke delovne stroje pa sta dokupila na lizing ter izvedla veliko zahtevnih projektov v Ljubljani in okolici. »Plačila za opravljena dela so prihajala, zato sva tudi midva redno plačevala! Potem pa se je čez noč vse sesulo, začela se je nočna mora in že znana zgodba z Vegradom. Sesuvali so se veliki gradbeni imperiji in novice o podobnih aferah so kar deževale. Res je, nismo bili edini, ki nismo dobili plačila več mesecev. Za podizvajalce, ki so delali za nas, davke in tudi za lizinge, so ostajale odprte postavke in začel se mi je nabirati dolg. Stroje smo vrnili, dolg pa je ostal in treba ga je bilo poplačati,« se spominja Tanja Bizjan in pove, da so se za njeno družino začeli najhujši časi v življenju.
Pod težo dolgov
Kljub vsemu se Tanja Bizjan ni odločila za stečaj. Pod hudimi pritiski je po šivih pokal tudi njen zakon, a je vzdržal. Otroka sta bila v času, ko je bilo najhuje, najstnika, ki sta se v trdi preizkušnji naučila skrbno ravnati z denarjem: »Ves čas sta delala prek študenta, da sta si lahko kaj privoščila, saj sta vedela, da denarja ni,« pripoveduje Bizjanova, ki je morala v tistem času odpustiti prav vse zaposlene, in poudari: »Si predstavljate, kako lahko sem zadihala, ko sva z možem odplačala vse dolgove? Zdaj lahko s čisto in mirno vestjo spim! Marsikatero podjetje je z Vegradom potonilo, jaz pa sem danes ponosna, da mi je z vztrajnostjo in dolgotrajnimi prizadevanji uspelo odplačati vse dolgove. Prav vzgoja mojih staršev mi je dala vztrajnost in pogum, da stvari, ki se jih lotim, pripeljem do konca.« Kot pravi, prometa zdaj sicer res ni več toliko kot nekoč, a zanjo, ki je že tri mesece babica prvemu vnuku, ima dovolj za dostojno in mirno življenje.
Delo z ljudmi
V tistem trenutku so se vrata cvetličarne odprla in vstopila je starejša gospa in Tanja Bizjan ji je postregla. Pomagala ji je izbrati rože za nagrobno ikebano, se z njo mimogrede pogovorila še o zdravju in bližajočih se volitvah ter jo povabila, naj se še oglasi − kar tako, samo na kavo in pogovor. Že čez trenutek ali dva je vstopila nova stranka, spet starejša gospa, ki je iskala primeren cvet za darilo. Tanja Bizjan, ki jo delo z ljudmi izpolnjuje, ji je svetovala čudovito cvetlico z več kremasto roza cvetovi – nekaj med orhidejo in lilijo. Iz njunega pogovora je bilo opaziti, da gre za stranko, ki prihaja bolj ali manj redno v to cvetličarno. Vanjo pa prihajajo tudi otroci, ki na primer pozabijo ključe stanovanja ali pa jih pošljejo starši, ki zamujajo iz službe, ker jih nočejo pustiti na ulici – cvetličarna Klivija je namreč Unicefova Varna točka. Tanji Bizjan se zaupajo tudi osamljeni starejši okoliški prebivalci. Marsikdo ji razkrije svoje težave, Bizjanova pa vsem tenkočutno prisluhne, jih spodbuja in jim svetuje, če to želijo. Njene poslovne težave so jo namreč okrepile, o sebi pravi, da je postala preudarnejša: »Pred odločitvami je treba poslušati svoj notranji glas. Če obstaja najmanjši dvom, da bi sprejeli neko odločitev, potem tega raje ne storite,« pravi Tanja Bizjan.
Aktivna za prihodnost
V politiko se je Tanja Bizjan, sicer tudi porotnica na Delovnem in socialnem sodišču, aktivno vključila prav zaradi krivic in težav, ki v naši državi pestijo male obrtnike in podjetnike. Zagovarja spravljiv ton komunikacije ter tako pogosto doseže spravo in ugoden dogovor. Zavzema se za fleksibilnejšo zakonodajo, npr. bolj enostavno zaposlovanje ali odpuščanje delavcev, saj si danes marsikateri podjetnik zaradi birokratskih varovalk ne upa zaposliti delavca. Rešitve za polnjenje proračuna ne vidi v višanju, temveč v nižanju davkov in dajatev. Ker ima izkušnjo, kako je živeti v Nemčiji, saj je sama tam, kjer so delali njeni starši, preživela veliko časa, danes pa si tam služi kruh tudi njen mož, želi aktivno vplivati na gospodarski razvoj Slovenije tudi prek politike stranke SDS. Če ji bo uspelo kaj doprinesti za boljši jutri naše države, da bi v njej vsi državljani imeli možnost dostojnega in kvalitetnega življenja, bi bila zanjo to osebna zmaga. »Moje življenje se je zdaj umirilo, zato bi rada naredila tudi kaj za druge in za skupnost,« poudarja Tanja Bizjan, ki si želi več urejenih in dostopnejših parkirišč za lokalne prebivalce, učinkoviteje in bolj pretočno urejen promet proti središču Ljubljane ter krajinsko arhitekturno urejeno okolico novogradenj.
