Piše: dr. Julij Bertoncelj
Umrl je Janez Jerovšek, prijatelj, domoljub, dobri človek!
Jesen je tu. Še nedavno zeleno listje, rumeni. Že odpadlo se vrtinči pred nami dokler ne pade na tla, na zemljo. To je zakon, ki sporoča: Vse, prav vse, kar se začne, se tudi konča, ker to je – naravni zakon…, je zakon vseh zakonov!
Ampak, kraljestvo duha menda nima meja; v mladosti je brezmejno, sčasoma vse manjše, še manjše…, kar človek obupno odganja dokler ne omaga, potem pa se zgrudi, obleži… In, spet zmaga narava z biblijskim sporočilom: V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet, in, prah si, in v prah se povrneš…, se je slišalo tudi v pogrebnem obredu.
Kakšen izziv!
Vse kar se dotakne duše, nas uvede v pogovor z večnostjo, in tudi v vprašanje, kakšni bodo moji poslednji dnevi, kajti Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas, sedaj in tukaj, in pod našim nebom!
Janez Jerovšek kot sociolog in filozof z doktoratom iz sociološke znanosti, univerzitetni profesor in publicist, se je rodil 26. novembra 1929 v Domžalah v delavski družini, je njegova najkrajša osebna predstavitev. Iz te je možno sklepati, že sojenice so ga vabile, kar tlakovale pot v brezmejni svet duha in svobode, pa tudi v spremljajoče stiske in želje, trpljenje in upanje, vse, prav vse do današnjega dne.
Izjemna volja, vztrajnost in brezmejna, komaj razumna delavnost, so postale njegove primarne vrednote, s katerimi si je odpiral pot duha doma in na tujem; v ZDA, po Evropi, napisal stotine člankov, razprav in odmevov na aktualne družbeno-gospodarske dogodke, in celo napisal deset knjig iz pretežno gospodarskega področja. Kritično je raziskoval blokade, vzroke in posledice družbeno-političnih odločitev v znameniti jugoslovanski samoupravni družbi, in bil med prvimi, ki so v Sloveniji uvajali zahodni koncept sociologije in menedžmenta, saj je vstopil v obdobje Petra Druckerja, svetovne ikone snovanja sodobnih poslovnih sistemov, iskalca načinov prenosa aktualnega znanja, znamenitega know-howa, skrivnosti inovacijskega procesa ter stalne evalvacije proizvodnih sistemov, programov in produktov.
Res je, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je pojavila prava lakota, kar žeja iskanja sodobnega aktualnega znanja, še bolje, iskanje aplikativno najbolj nujnega, in tudi najbolje plačanega multidisciplinarnega znanja, kar zmore le urejena družba. In logično, Janez Jerovšek je strogo strokovno problematiziral politično vodene javnomnenjske raziskave, kar ga je pripeljalo v spor z oblastjo tako, da so mu, skupaj s še s tremi sodelavci, za skoraj deset let prepovedali opravljanje pedagoške dejavnosti. Leta 1985 je sicer bil formalno rehabilitiran, spet je lahko poučeval in sproščal svoje znanje tisočim študentom in javno nastopal, po osamosvojitvi Slovenije pa je bil povabljen v družbeno politično delovanje.
Bil je eden od ustanovnih članov Slovenske demokratske stranke (SDS) in ostal njen dolgoletni član. V času 1991- 92 je opravljal funkcijo generalnega direktorja RTV Slovenija, kasneje je postal član in predsednik Nadzornega sveta RTV Slovenija, kar je bila izjemno zahtevna in tudi stresna funkcija.
Janez Jerovšek je brezmejno ljubil domovino, njene hribe in gore, preplezal vse najbolj znane slovenske stene in segel na najvišje domače vrhove. Do zadnjega je občudoval njih prelesti, pri tem pa verjetno tudi iskanje novih duhovnih poti. In, velikokrat so se njegove misli zaustavile pri vprašanju usode slovenskega naroda, še posebej ob vznemirljivi, kar znameniti misli nemškega filozofa Friedricha Hegla, da je tolmačenje zgodovine vedno subjektivno, saj drugače ne more biti… Potem pa je Janez Jerovšek zapisal, verjetno najbolj zanimive, že kar preroške misli:
»Postavlja se vprašanje, kakšno zgodovino naj ponudimo mladim generacijam v šolah, naj bo to zgodovina kot v času totalitarnega sistema, ko so v določenih obdobjih delali legende, določene zgodovinske osebnosti pa izbrisali, celo zamolčali, določeni dogodki pa so ideološko enostransko interpretirani? Namreč, pojavi se primer, da se isti zgodovinski dogodek ali celo obdobje, povsem različno vidita ne glede na to, iz katerega vrednostnega, pojmovnega in tudi interesnega območja avtor izhaja.«
Tudi v analizi časa je bil Jerovšek neustavljiv.
»Šele propad totalitarnega sistema je omogočil, da se NOB drugače obravnava kot v času socializma, in, da se tudi celotno povojno obdobje drugače prikaže in ovrednoti. Pa še naprej, partizanščina ne pomeni drugega kot to, kar vsa ljudstva že od nekdaj poznajo, ena grupa je potolkla drugo in prevzela oblast. Cilj komunistov pa je bila revolucija, NOB pa sredstvo za prevzem oblasti.”
A Jerovšek še pravi:
»Zgodovina ni eksaktna, je bolj vrednostna veda. Študiramo jo zato, ker iščemo v njej svojo osebno in družbeno identiteto. Država in oblast jo običajno obravnava kot instrumentalno sredstvo, s katerim skuša svojim državljanom povedati, kako naj preteklost in sedanjost slišijo, iz katerih vrednostnih izhodišč naj izhajajo. Čim bolj je država totalitarna, ali politično enostranska, tem bolj uspeva sistemu, političnemu subjektu, ki ima državo v rokah, kako svojo resnico in svoje vrednote spraviti v zgodovino. Uradni zgodovinarji to funkcijo dobro opravijo!”
In naprej, neustavljivo kritično: »Če pa je družba demokratična, dejansko pluralistična, zgodovina ne more imeti instrumentalne vloge oblasti, temveč ima široko socializacijsko in kulturno identifikacijsko vlogo. Takšno vlogo je treba vgraditi v slovensko zgodovinopisje… In ni naključje, da kontinuirana stranka s tremi različnimi imeni, daje toliko težo ministrstvu za šolstvo. Zato bi bilo dobro vedeti, kateri zgodovinarji so v komisijah za učbenike zgodovine.«
To so verjetno najbolj znamenite duhovne osti Janeza Jerovška kot bi sledil Primožu Trubarju in njegovi misli, kako “stati inu obstati”.
Ampak to je že prihodnost, je izziv za izzivanje iskanja prihodnosti.
Če zaključimo: Janez Jerovšek je bil veren človek, zato: “… obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.”