Piše: C. R.
Spoštovani,
predsednik vlade Janez Janša se danes udeležuje Blejskega strateškega foruma, ki tokrat poteka pod naslovom »Prihodnost Evrope«. Letošnji Blejski strateški forum je namenjen poglobljenemu razmisleku o vprašanjih, tveganjih in priložnostih naše skupne prihodnosti. Nedavne krize, predvsem pandemija covida-19, in spremembe v mednarodnem okolju so pokazale, da se mora tudi EU prilagoditi in spremeniti. Okrepiti mora svojo odpornost, da se bo učinkoviteje spopadala s prihodnjimi krizami. Okrevanje po covidu-19 je edinstvena priložnost, da EU usmerimo na prepotrebno pot vključujoče zelene in digitalne preobrazbe. Na svetovnem prizorišču mora EU povečati svojo politično moč in z zaveznicami graditi trdna partnerstva.
Predsednik vlade Janez Janša je tokratni Blejski strateški forum otvoril z uvodnim nagovorom.
Spoštovani prijatelji, ekscelence,
pred tridesetimi leti smo Slovenci ustanovili svojo državo. Leto pred tem smo se borili za prve večstrankarske volitve in jih tudi izvedli. Takrat je na referendumu kar 90 % volivk in volivcev podprlo sanje o samostojni državi.
Samo še enkrat je toliko slovenskih državljank in državljanov podprlo kakšno odločitev, in to je bila odločitev Slovenije, da se pridruži Evropski uniji.
Biti del Evropske unije ni bila nikoli zgolj gospodarska priložnost za nas. Šlo je za vrnitev v družino, ki jo združujejo vrednote spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter demokracije. Vse, kar nam je bilo vzeto ali kršeno v komunistični Jugoslaviji.
Ta vrnitev v Evropo je sovpadala s temeljnim zgodovinskim poslanstvom Evropske unije, ki ga je spodbudil padec totalitarnih komunističnih režimov po Evropi: s poslanstvom ustvariti celovito in svobodno Evropo, ki je spravljena sama s seboj in s svojo okolico.
Danes je Evropska unija precej drugačna, kot je bila v času pristopa Slovenije in v času prvega slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije. Lahko bi rekli, da je bilo slovensko predsedovanje v prvi polovici leta 2008 zadnje predsedovanje, ki ga ni tako ali drugače zaznamovala kakšna huda kriza.
Zatem so sledile ene za drugo: finančna kriza, migrantska kriza, zasedba Krima, nastanek zamrznjenih konfliktov v naši vzhodni soseski, brexit in pandemija koronavirusa, ki traja od začetka lanskega leta.
Močno upamo, da je prišel čas, ko dejanja Evropske unije lahko postanejo in morajo postati strateška in dolgoročna, usmerjena v doseganje cilja, ki so si ga zadali ustanovitelji Evropske unije. Evropa, ki je svobodna, celovita in spravljena s sabo in svojo okolico.
Po drugi svetovni vojni so se ustanovitelji Evropske unije spoprijemali z izzivom, kako preoblikovati odnose med evropskimi narodi.
Deset ustanoviteljev od enajstih je bilo povezanih s krščanskodemokratskimi strankami. Zato so poznali vodilo svetega Avguština:
enotnost v nujnih stvareh; svoboda v negotovih stvareh; dobrota v vseh stvareh.
Iz tega vodila izhajajo mehanizmi ideje o evropskem združevanju: iskanje soglasja in medsebojno spoštovanje, subsidiarnost ter solidarnost.
To so ključna načela. Žal se zdi, da smo se na tej poti pogosto oddaljili od njih ali šli celo v nasprotno smer. Dobro bi bilo, da sledimo zgledu ustanoviteljev Evropske unije in razmislimo o izvajanju teh načel v Evropski uniji danes.
To je odločilno vprašanje našega časa – kako razlagati in izvajati vrednote ter mehanizme iskanja soglasja in medsebojnega spoštovanja, subsidiarnosti ter solidarnosti. Skupno dobro, ki zajema dobre lastnosti vseh sodelujočih držav.
To je pogoj za skupni odziv na ključne razvojne izzive – gospodarske, demografske in družbene –, s katerimi se danes spoprijema Evropa.
Razprava o prihodnosti Evrope se odvija v odločilnem trenutku.
Po desetletju kriz, ki so razkrile številne pomanjkljivosti in vrzeli v Evropski uniji. Včasih pa tudi našo odpornost in nepričakovano moč.
Jasno je, da si prihodnost Evropske unije predstavljamo različno, vendar si ne moremo privoščiti izključevanja. Zato si tako močno želimo odkrito in odprto razpravo o naši skupni prihodnosti. Želimo ohraniti svojo evropsko družino.
Razpravo mora voditi postopkovna poštenost, ki vsem omogoča, da sodelujejo, da se jim prisluhne in da so slišani. Le tako lahko dosežemo medsebojno razumevanje. Dinamika odnosov v Evropski uniji mora, podobno kot družinski odnosi, veliko bolj odražati iskanje soglasja in medsebojno spoštovanje kot odnose med mednarodnimi akterji.
Zato gre pri razpravi o prihodnosti Evrope za učenje in razumevanje. To bo omogočilo iskanje soglasja in medsebojno spoštovanje, subsidiarnost ter solidarnost. Na podlagi tega se bo Evropska unija lahko spoprijela z zunanjimi izzivi, kar ni mogoče, če smo razdeljeni.
Pandemija covida-19 je vnovič razkrila do zdaj skrito napetost v mednarodnem sistemu: boj za svetovno upravljanje. Evropska unija je v ospredju tega boja. Toda žal ne vedno kot sodelujoča, temveč tudi kot prizorišče tega boja.
Za to smo krivi sami zaradi nepotrebnih prepirov znotraj Evropske unije, ki polnijo našo politično agendo. Ključna pogoja, potrebna za dobro strategijo, sta zgodovinska občutljivost in moralni kompas. Zato ne bo dovolj, če se bomo opirali samo na normativno moč Evropske unije.
Torej je razprava o prihodnosti Evrope predvsem razprava o tem, kdo smo ter kako razumemo logos, patos in etos evropskih narodov. Vse to nam bo omogočilo, da razširimo strateško obzorje zunanje politike Evropske unije.
Glavni izziv evropskega združevanja je zagotoviti enotnost, hkrati pa ohraniti raznolikost. Evropa še ni našla vseh odgovorov na to vprašanje. Pri iskanju nam ni treba izumljati tople vode, temveč se moramo vrniti k izvoru: k iskanju soglasja, medsebojnemu spoštovanju, subsidiarnosti in solidarnosti.
Začel sem s spominom na dogajanje pred tridesetimi leti. Končajmo s pogledom na prihodnja tri desetletja. Predstavljamo si in vidimo Evropo, ki temelji na evropski civilizaciji. Močno Evropo, ki jo sestavljajo močne države članice. Močno Evropo, ki je sposobna načrtovati in izvrševati mehko in trdo moč. Razširjeno Evropsko unijo z novimi članicami z Zahodnega Balkana in iz vzhodnega sosedstva. Evropo z učinkovitimi in vitkimi institucijami Evropske unije. Vidimo Evropo, ki je v miru sama s seboj ter živi v mirnem in uspešnem okolju. Vidimo Evropo kot del močnega Severnoatlantskega zavezništva, kot svetovno voditeljico z vidika svobode in kakovosti življenja, kot dom pravičnosti in blaginje.
Vidimo Evropo kot prostor razgibanega in svobodnega izražanja mnenja, sodelovanja, visokih standardov spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države, ki temelji na enakih merilih za vse in na sodelovanju demokratičnih institucij, ki jih je izvolilo ljudstvo.
Bistvo razprave o prihodnosti Evrope je torej, kako doseči takšno Evropo. Evropo, ki bo celovita, svobodna in v miru sama s seboj.
Verjamem, da razprava lahko prinese rezultate in hvala vsem, kis te prišli na Blejski strateški forum in da nam jih boste pomagali doseči.
Vir: KPV
