Piše: Sara Kovač
Tako v medijih kot v širši javnosti je že nekaj let znano, da se v državi že dlje časa soočamo s problematiko prijavljanja stalnih in začasnih prebivališč, predvsem tujcev, ki so fiktivna. To je seveda nezakonito samo po sebi, dodatno pa lahko takšna dejanja pomenijo oškodovanje državnega proračuna, saj se na prijave prebivališč vežejo tudi pravice do socialnih transferjev. Ko je prišla v javnost novica o tem, da je bilo v Šentilju na istem naslovu prijavljenih kar 547 oseb, lastnika pa sta vsaki osebi za prijavo računala 100 evrov, je to marsikoga upravičeno razjezilo. V tej luči je vsekakor potrebno opozoriti na problematiko prejemnikov neprofitnih stanovanj, namreč zanj lahko kandidira vsak, ki ima vsaj leto dni prijavljeno stalno bivališče v tej občini.
Pri kandidiranju za neprofitno stanovanje tako ni pomembno ali gre za slovenskega državljana, ki je leta plačeval prispevke v državni proračun, ali pa prišleka iz tretjih držav. Marsikdo, ki se sprašuje, kako je vendar mogoče, da se njegova družina že leta in leta nikakor ne more uvrstiti na seznam tistih, ki so upravičeni do neprofitnega stanovanje, je odgovor na dlani.
Dolgoletni novinar Boris Cipot se je lotil raziskovanja problematike neprofitnih stanovanj potem, ko je na družabnem omrežju Twitter ugledal zapis okoljevarstvenika iz Velenja, včasih tudi nekdanjega poslanca Zelenih, Vaneta Gošnika, ki se je dokopal do ugotovitve, da mu velenjska upravna enota v “interesu varovanja osebnih podatkov” ne želi izdati, koliko oseb je prijavljenih v večstanovanjskem objektu, katerega solastnik je tudi sam. Ob objavi dokumenta je Gošnik kritično zapisal naslednje: “Državljan ima pravico biti obveščen koliko ljudi je npr. spremljalo neko nogometno tekmo ali demonstriralo pred parlamentom, ne sme pa poznati števila ljudi, ki so prijavljeni v hiši, katere (so)lastnik je in plačuje stroške za njeno vzdrževanje. To je danes Slovenija.”
Spomnimo. Septembra lani je prvak stranke SNS Zmago Jelinčič Plemeniti premierju Janezu Janši postavil poslansko vprašanje glede statusa priseljencev s področja nekdanje Jugoslavije ter koriščenja socialnih transferjev, ki so jih ti deležni pri nas. Ob tem je pripomnil, da je znano, da v Sloveniji bivajo številni priseljenci, največkrat na istem naslovu. “Ker Upravne enote in inšpekcije ne opravljajo svojega dela, jih je lahko na istem naslovu prijavljenih tudi več kot sto,” je kritično izpostavil Jelinčič.
Glede na to, da so v stranki SDS že v časih, ko so bili v opozicijskih vrstah, opozarjali na problematiko zlorabe socialnih transferjev na podlagi fiktivno prijavljenega prebivališča, seveda ne čudi, da je Janša v odgovoru Jelinčiču zavzel stališče nadzora nad prijavljenimi bivališči. Ob tem je izpostavil, da nikakor ne more razumeti, kako je mogoče, da na nekaterih upravnih enotah na naslovih, kjer je prijavljenih že sto ljudi, vpisujejo kraj bivališča za dodatne ljudi. Kot primer je izpostavil Upravno enoto Maribor (v enem stanovanju je bilo namreč prijavljenih kar 62 oseb, v drugem pa celo 157!). “Prav tukaj bo moralo pristojno ministrstvo izvesti dodaten nadzor,” je dejal premier. Temu je sledila poteza s strani ministra za upravo Boštjana Koritnika, ki je na Inšpektorat za javni sektor podal predlog za izvedbo nujnega inšpekcijskega nadzora na Upravni enoti Maribor.
Temu je sledil je odpoklic direktorja UE Maribor Srečka Đurova, ki je bil na ta položaj “nagradno” imenovan s strani vlade Marjana Šarca, prišlo pa je tudi do kriminalistične preiskave, v kateri sta bili uslužbenki UE kazensko ovadeni, ker sta na podlagi nezakonitega ravnanja omogočali množične prijave tujcev iz tretjih držav na istem naslovu. “Verjetno je bila v ozadju pri obeh tudi kakšna premoženjska korist. Novembra je sledila sprememba zakona o prijavi prebivališča, ki po mnenju “stroke” ne odpravlja problematike široke “skupine” najemnikov. Skratka, tudi zato smo se v uredništvu VFOKUSU.si lotili seznamov prejemnikov neprofitnih stanovanj. Zakaj? Iz preprostega razloga, ker lahko zanje kandidira vsak, ki ima vsaj leto dni prijavljeno stalno bivališče v tej občini, pa naj bo slovenski državljan ali prišlek iz tretjih držav,” je poudaril Boris Cipot.
Cipot se je najprej lotil glavnega mesta Ljubljane in njenega javnega stanovanjskega sklada. Seznam upravičencev, ki jim je bilo 2019 dodeljeno neprofitno stanovanje, bi bolje pristajal Beogradu ali Sarajevu, ne pa Ljubljani. Med upravičenci je namreč le za vzorec slovenskih priimkov. V nadaljevanju se lahko o tem prepričate tudi sami:
Tako kot v Ljubljani je podobno tudi na seznamu upravičencev koprskega javnega sklada:
V primeru Stanovanjskega sklada Nova Gorica pa je po besedah Cipota takole. Na njegovo vprašanje, zakaj so seznam upravičencev opremili le s kodami in ne z imeni in priimki, so mu odvrnili, da gre razlog iskati v varovanju osebnih podatkov. “Spoštovani, zaradi varovanja osebnih podatkov vam želenih informacij ne moremo posredovati,” so namreč navedli. Seznam je dostopen s klikom tukaj.
Iz seznama upravičencev do neprofitnih stanovanj v primeru mariborskega medobčinskega stanovanjskega sklada je razvidno, da gre za podatke iz leta 2019. Na A in B listi je skupaj 31 upravičencev. Seznam je dostopen tukaj.
V samem zaključku se je nedvomno smiselno vrniti na začetek, kajti problem več sto prijavljenih, ni zgolj povezan z obmejnimi občinami z Avstrijo, temveč tudi s tistimi na južni slovenski meji. Prvak SNS je prepričan, da gre v ozadju za enormno trošenje sredstev za različne oblike socialnih transferjev, kar gre na račun in v škodo slovenskih upravičencev. Ob tem je dejal, da za prvim tujcem iz tretjih držav, ki si pridobi status bivanja, kmalu pridejo še žena, otroci, bratje in nečaki…in zato je vsekakor več kot nujno, da se v okviru koalicijske pogodbe izpelje temeljita reforma socialnih transferjev.
