Piše: Miha Burger
Po vseh mukah in težavah, ki so se vlekle 17 let okrog podelitve gradbenega dovoljenja za garažno hišo pod ljubljansko tržnico, je prišlo pred nekaj dnevi s strani MOL-a (Mestne občine Ljubljana) sporočilo, ki ga je na podoben način povzelo kar nekaj medijev in se glasi v osnovi: »-končno je bilo zadovoljeno vsem 16 zahtevam (podčrtano, ker enako številko navaja večina medijev) za podelitev gradbenega dovoljenja…«. In spet večina še nadaljuje s stavkom: »-in bo odprta javna razprava o tem načrtu…«.
Halo? Javna razprava ko je končno vse rešeno?? Pa kdo ima tu koga za norca? Ali ne spominja to na podobno zgodbo kot smo jo preživljali zadnje tedne okrog posvetovalnega referenduma o JEK2? Kjer je bila odločitev, kako in v katero smer z našo energetsko problematiko, sprejeta v parlamentu že pred pol leta ob neobičajnem soglasju med pozicijo in opozicijo. In so potem sklenili, da bodo malo neobvezno povprašali še državljane. V obliki posvetovalnega referenduma. Ki, mimogrede stane davkoplačevalce samo približno dva ali tri milijone…Pa kdo ima tu koga za norca?
Ta hip ni važno moje mnenje o načrtu za omenjeno garažno hišo (čeprav sem diplomiral na arhitekturi celo iz urbanizma), tudi ne o smeri reševanja energetike v Sloveniji, tudi ne kateregakoli drugega posameznega državljana, vključno z najbolj spretnim medijskim političnim analitikom, do najvišjega posameznega odločevalca po naši Ustavi, dokler zakonsko (ja, prav ste prebrali) ne zamejimo oz. preprečimo pojavljanje takšnih neumnosti, to je, ko se katerikoli odločevalec odloči, dokončno odloči, in potem ta isti odločevalec odpre takšno ali drugačno javno razpravo ali referendum ali karkoli, kar ne more več vplivati na že sprejeto dokončno odločitev. Ja, še enkrat, zakonsko določi oblika in način preprečitve neumnosti, da ne bo vedno še edina preostala pot le na sodno vejo oblasti!
Pri poskusih postavitve oblik in načinov preprečitve omenjenih neumnosti, preden pride do kakršnekoli zakonske učvrstitve teh načinov in oblik, pa lahko glavno vlogo odigrajo mediji.
Se bom malo obrnil na vas, ki ste obiskovali kakšno šolo za novinarje, če bo kdo od vas slučajno prebral to Odprto pismo. Nekoč, približno pred petintridesetimi leti, mi je Manca Košir dejala: Že v prvem letniku povem, naloga novinarja je, da družbi drži ogledalo. Sem si pač zapomnil. Danes pa to romantično misel, po vseh mojih izkušnjah v medijskem in političnem prostoru razumem takole:
O pravem, trdnem, zakonsko in postopkovno trdnem ogledalu, kjer katerikoli odločevalec poleg sebe nujno vidi tudi vse ostale, ostala mnenja, ostala prepričanja, drugačne predloge reševanja, preden sprejme katerokoli pomembnejšo, morda vsako javno odločitev, ne, o takem ogledalu noče slišati nihče, čeprav je nujno za demokracijo. Držanje takšnega ogledala je vloga medijev. Predlogov kako bi lahko izgledalo solidno in trdno ogledalo je bilo že kar nekaj. Tudi mojih.
Ja, ukvarjam se z ogledali, poklicno. Pred petintridesetimi leti sem tudi izrezbaril kakšen okvir za ogledalo. Manca je kupila enega. Zadnjih trideset let pa me vleče in vleče da bi prišlo do trdnega, zakonsko in postopkovno učvrščenega ogledala demokracije.
