Živimo v svetu, v katerem nam slovenski osrednji mediji dnevno želijo dokazati, kako nepristranski so, ob tem, da se oklepajo domnevne neodvisnosti in objektivnega novinarstva, čeprav vsi vemo, da so del opozicije. Eden takšnih medijev je gotovo POP TV, ki v zadnjem času dela afero iz nabave hitrih testov in posla, ki naj bi ga z ministrstvom sklenili “moralno oporečni fantje”. Fantje morda že so moralno oporečni, toda problem s poročanjem POP TV-ja je da, ko gre za posel v vrednosti milijona evrov, ki rešuje življenja, ta dviguje prah, ko pa je v preteklosti šlo za večmilijonske posle, katerih nujnost in smotrnost je bila vprašljiva, so molčali. Seveda zato, ker je šlo za posle SD-ja.
Da v Sloveniji obstajamo z vidika enake obravnave medijev in sodišč prvo in drugorazredni, je že nekaj časa jasno. Jasno je tudi, kdo smo drugorazredni. Desničarji. Toda včasih se vendarle zdi, kot bi se nam osrednji mediji bodisi posmehovali bodisi nam še dodatno želeli dokazati, kakšne dvojne standarde imajo. POP TV v zadnjem času blesti s hiperboliziranjem posla s hitrimi testi.
Glede posla s hitrimi testi se izpostavlja predvsem, da gre za “moralno oporečne fante”, ne izpostavlja pa se, da so zmagali zaradi najboljše ponudbe in da se je pod pogodbo podpisal nekdanji minister za zdravje Tomaž Gantar, ki je tako imel vse škarje in platno v svojih rokah, da te pogodbe ne podpiše. Pa jo je tik pred svojim odhodom vseeno podpisal. POP TV in drugi osrednji mediji obračajo zgodbo tako, kot bi bil za ta posel najbolj odgovoren SDS, čeprav ta nima prav nič s tem.
Drugi vidik je izpostavil tudi tviteraš Primož Štendler, ki je zapisal, da je res zanimivo, da osrednji mediji, ko SD nabavi za 70 milijonov evrov študij o DSO-jih, katerih uporabna vrednost je verjetno na nivoju toaletnega papirja, vsi ploskajo, ko se nabavi za 1 milijon evrov hitrih testov, ki preprečujejo širjenje okužbe in s tem mrtve, je pa vse narobe.
Eden od komentatorjev je sicer pod tvitom pomodroval o tem, da je za študijo odšlo le 70 tisoč, vse ostalo pa je za organizacijo, logistiko in birokracijo – kakor da bi to bistvo Štendlerjevega tvita spremenilo. Ga ne. Da ne omenjamo, da gre pri enem poslu za nedvoumno pomoč javnemu zdravstvenemu sistemu, ki dobesedno rešuje življenja, pri drugem pa gre za sumljiv “humanistični” projekt. Nič novega v Sloveniji.
