Piše: Domen Mezeg (Nova24tv)
“Katoliško cerkev je imel komunistični režim za “notranjega sovražnika št. 1” in je to tudi bila, saj je bila edina družbena skupina, ki ni bila ne pod idejnim ne pod organizacijskim vodstvom partije. Vsi poskusi partije v tej smeri so se izjalovili. Partijska oblast je preostanek katoliškega občestva, ki ji ga med vojno in po njej ni uspelo fizično likvidirati, ves čas moralno in ekonomsko zatirala, kristjane izključevala in jih obravnavala kot “drugorazredne” občane. Ti pa so vztrajno in potrpežljivo vzdrževali “pasivni odpor”, vzgajali mladino v drugačnih vrednotah kakor komunistična šola in ohranjali živo vero in krščanski pogled na svet, človeka in zgodovino,” je na spletni strani Katoliške cerkve zapisal nadškof Anton Stres glede doprinosa Cerkve k osamosvojitvi in zaslužnosti za družbeno-politični preporod v zadnjih 30 letih.
Svetovna Cerkev je v procesu slovenskega osamosvajanja ter demokratizacije, tako pred kot tudi med samim aktom osamosvojitve, odigrala ključno vlogo, na področju demokratizacije pa se je izkazala tudi pozneje. Ob tem ne gre spomniti le na dejstvo, da je odločilno sodelovala pri rušenju komunizma v vzhodni Evropi, in da je Vatikan, zlasti pa slovanski papež Janez Pavel II., Slovence odločilno podpiral na njihovi samostojni poti in to v času, ko so nam številne zahodne države obrnile hrbet. Vatikan je bil sicer ena prvih držav na svetu, ki je Slovenijo tudi uradno priznal. Pokojni papež pa je svojo izrecno podporo našemu narodu in domovini izrazil še preko dveh uradnih obiskov v letih 1996 in 1999.
Vendar pa je glede dogajanja na Slovenskem, v zadnjih 30 letih, potrebno izpostaviti tudi vlogo lokalne, slovenske Cerkve, ki je del širšega vesoljnega občestva, in kamor ne gre zmotno prištevati zgolj cerkvene hierarhije (uradne inštitucije), marveč tudi laične vernike. Spletna Mladina si je namreč privoščila neslano šalo, na katero pa sta se z ogorčenjem že odzvala tako premier Janez Janša, kot tudi direktor Ukoma Uroš Urbanija. Pri spletni verziji tednika z nejasnim lastništvom, ki se med drugim financira iz spornih dobičkonosnih zdravstvenih poslov na račun davkoplačevalcev, so zapisali: “Da se daje tako pomembno vlogo Cerkvi na proslavi, je nesprejemljivo.”
“Cerkev ni igrala popolnoma nobene vloge pri gradnji naše države v zadnjih 30 letih. Zvonjenje zvonov in blagoslov lipe na proslavo ne sodi, ker morata biti cerkev in država ločeni.” Gre za izjemno arogantno razmišljanje. Tako pišejo tisti, ki so soodgovorni za to, da demokratizacija in gospodarski preporod vse do danes nista bila korektno izpeljana in nas posledično prehitevajo države, ki so nam pred 30 leti gledale v hrbet. Prav tako so soodgovorni za ohranjanje medijskega enoumja in preživete jugonostalgije. Za tovrstnim pisanjem pa se skriva tudi odpor do “edine družbene skupine” v nekdanjem sistemu in državi, ki si je ideološki predhodniki tistih, ki danes provocirajo preko Mladine, niso uspeli podrediti in je bila ves čas avtonomna.
In dejstvo je, da brez te njene avtonomnosti, aktivnosti na različnih področjih in “pasivnega odpora”, tudi ne bi bilo samostojne Slovenije ali vsaj ne Slovenije kot jo, navkljub vsem naprezanjem tranzicijske Mladine in njej žlahtnih osrednjih medijev, krivosodja, gospodarstva in tožilstva itd., poznamo. Kdo pa bi se uprl enoumju in kdo bi sprožil demokratične procese, ki so se (sicer z velikimi) težavami nadaljevali tudi po letu 1991, če ne bi bilo Cerkve, ki je desetletja vodila ta “pasivni odpor”. Seveda pa ob tem ne gre zanemariti ključne vloge zanesenjakov zbranih okoli Nove revije v 80. letih itd.
