Piše: Celjski glasnik, C. R.
Po tem, ko so mnogi dovolili, da se je od vzgojiteljev in učiteljev zahtevalo znanje albanskega jezika, smo sedaj prišli tako daleč, da se od bodočega profesorja zahteva znanje srbskega in beluruskega jezika.
Namesto, da bi se zahtevalo znanje slovenskega jezika, se zahteva znanje poprej menjenih jezikov.
Nenazadnje pa smo prišli celo tako daleč, da celo Zavod Republike Slovenije objavi razpis, kjer se za profesorja informatike zahteva tekoče znanje srbskega jezika in dobro znanje beloruskega jezika. In to kljub dejstvu, da morajo v Sloveniji predvanja oziroma učne ure potekati v slovenskem jeziku.
A, kot kaže to ne velja za Srednjo gradbeno, geodetsko, okoljevarstven šolo in strokovno gimnazijo v Ljubljani.
No, morda pa so se na omenjeni šoli “zatipkali” in so imeli v mislih ruščino. Namreč, beloruščina ni ravno razširjen jezik. Čeprav je bil leta 1994 razglašen za edini uradni jezik države, pa se je njen položaj začel slabšati, ko je na oblast prišel diktator Aleksander Lukašenko (po belorusko: Aljaksandr Łukašenka), ki preferira ruščino kot prvi jezik. Uporabnike beloruščine Lukašenkova oblast ostro preganja in jih smatra kot nasprotnike, zato je uporaba beloruščine v Belorusiji zelo redka. Velika večina ljudi tam govori samo rusko.
