Prof. dr. Jurij Toplak je redni profesor ustavnega prava na Pravni fakulteti v Mariboru. Za Sobotno prilogo Dela oziroma Delo.si je napisal članek Ko nad sodnikom ni nikogar. V njem je v uvodu zapisal, da sodišče ni razdeljeno na levico in desnico. »Delitev je mnogo bolj zapletena”. V nadaljevanju objavljamo par odstavkov iz njegovega članka.
Jurij Toplak: »Študije so potrdile, da so med sodniki velike razlike. Moški sodijo drugače od žensk. Poročeni drugače od samskih in razvezanih. Tisti s katoliškimi vrednotami drugače od tistih s socialističnimi. O tem se v Sloveniji ne piše, a judicial behavior, sodniško obnašanje, je v svetu že pol stoletja dobro raziskano.«
Toplak: Pred enim letom je Slovenija dobila šest novih ustavnih sodnikov. Njihove odločitve pravniki pozorno spremljamo. Razlike med ustavnimi sodniki so bile hitro opazne. Andraž Teršek je kmalu opozoril na »preveliko kakovostno razliko v razumevanju, poznavanju in mišljenju ustavnega prava, ustavništva in pravne filozofije, predvsem pa v odnosu do človekovih pravic in svoboščin« med ustavnimi sodniki in sodnicami. Opozoril je na pomanjkanje »rahločutnosti, neformalističnosti in odgovorne odločnosti v prid pravic in svoboščin posameznika – zlasti v odnosu do države«. Izpostavil je »globoko brezno med pravoslovno in ustavniško manj prepričljivo večino in v tem smislu bolj prepričljivo manjšino. Ali najbrž med petimi osebami na tej funkciji in enim samim. Upam, da se to ne bo zgodilo. To se ne sme zgoditi. Naj se to ne zgodi.« Pohvalil je »učbeniške ustavnopravne razlage v ločenih mnenjih enega od novih ustavnih sodnikov (žal in pričakovano v manjšini)«. Tudi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic je javno čestital Klemnu Jakliču in njegovo prvo ločeno mnenje ocenil kot »uravnoteženo, umirjeno in odlično argumentirano«.
Toplak: Po enem letu je jasno, da so novi ustavni sodniki močno razdeljeni. A ne na leve in desne, kot mnogi prehitro sklepajo. Ampak, podobno kot evropski, na tiste, ki sta jim bliže država in omejevanje pravic, ter tiste, ki čutijo naklonjenost od žrtev, ki jim država posega v pravice. Velika večina zadev nima nič z levo-desno delitvijo. Med pritožniki so Rom, ki se bori za pravico do doma, obdolženec, ki mu sodnik ni dovolil zaslišanja priče, in obsojenec, ki se mu sodba ne zdi dovolj obrazložena. V enem letu po 1. aprilu 2017 spletni iskalnik pokaže 25 odločitev o ustavnih pritožbah, kjer sodniki niso bili soglasni. Sodnik Jaklič je pritožniku pritrdil ali se zavzel za vsebinsko obravnavo pritožbe v več kot 95 odstotkih in sodnik Šorli v več kot štirih petinah zadev, kjer sta sodelovala. Sodnik Knez v le 45 in predsednica Sovdatova v 40 odstotkih. Sodniki Accetto, Pavčnik, Korpič Horvatova in Jadek Pensa so bili na strani pritožnika v tretjini teh glasovanj. Največ skrbi vzbuja sodnica Špelca Mežnar, ki kršitve ustave ne prepozna niti takrat, ko jo drugi vidijo. Kadar ni bilo soglasja, je v 91 odstotkih glasovala za zavrženje ali zavrnitev ustavne pritožbe.
Toplak: Razlike med ustavnimi sodniki so na daleč vidne, kot sta že lani zapisala Teršek in Krivic, iz ločenih mnenj. Jakličevih je že za debelo knjigo in so redno čtivo pravnikov in študentov. So argumentirana, ostra in o delovanju sodišča razkrivajo tisto, kar se je prej le šepetalo. Iz mnenj Korpič Horvatove se čuti njena skrb za socialno državo in socialne pravice, odprtost za različna stališča in odlično poznavanje davčnega, finančnega in delovnega prava. Pavčnik skoraj brez izjeme glasuje z večino in ni objavil ločenih mnenj. Knezovi mnenji sta le dve, a sta toliko bolj presenetljivi. Standarde Evropskega sodišča za človekove pravice, ki so evropski minimum, vidi kot »visoke meje«, spoštovanje teh pravic, v kar nas evropsko sodišče »sili«, se mu ne zdi »najboljša rešitev«, saj je Slovenija tako »posebna«, »da bi bilo treba vzpostaviti dialog z ESČP«.
In to zapiše pri tako osnovni pravici, kot je pravica imeti dostop do sodnika, preden ti država želi porušiti stanovanje. Zaskrbljen je, da bodo sodišča »obremenjena« zaradi ljudi, ki se bodo obrnili na sodišče, naj pred rušenjem preveri, ali bo rušenje stanovanja zakonito. Pred sodniki ni bilo vprašanje, ali črne gradnje rušiti ali ne, ampak ali naj imajo ljudje možnost preveriti zakonitost rušenja že pred njim ali šele po njem. Ali naj bodo vrata sodišča pravočasno odprta, da nas sodnik posluša. Saj se vendar lahko zgodi, da se je inšpektor zmotil in je odredil rušenje hiše, ki je ne bi smel. In če se lahko obrnem na sodišče šele po rušenju, bo prepozno. Ustavni sodnik Knez ni bil zaskrbljen za družine, ki bi protipravno ostale brez doma, zaskrbljen je bil za sodišče, ki ga bodo morda te družine obremenile. Ob takšnih stališčih ustavnih sodnikov postaja jasno, zakaj ESČP pri mali Sloveniji ugotovi več kršitev konvencije kot pri štiridesetkrat večjih Nemčiji in Veliki Britaniji.
Vir: delo.si
