V petih nadaljevanjih bomo objavili knjigo aktualnega predsednika vlade Janeza Janše, ki jo je pri založbi Nova obzorja izdal lansko leto. Knjigo lahko naročite TUKAJ. V odlični analizi se lucidno loteva tako diagnoze bolezni slovenske družbe, kjer še vedno obstaja kastno razlikovanje med »prvorazrednimi« in »drugorazrednimi«, kot tudi globljega uvida razlogov za stanje, zaradi katerega se vse več mladih trajno izseljuje iz domovine. Četrti del si lahko preberete TUKAJ.
Intelektualni napor za uveljavitev teh rešitev je nujen, a sam po sebi zagotovo ne bo dovolj. Tako kot očitkom o ne-reformah se mu prvorazredni prizanesljivo nasmihajo. Po Stalinovo: »Oni so lahko pametnejši, a mi štejemo glasove, pišemo zapisnike, predvsem pa imamo strojnice …« Zato morajo drugorazredni za odpravo tega statusa pač zahtevati in doseči demokratični nadzor nad štetjem glasov, pisanjem zapisnikov in strojnicami.
Prvorazredni se bodo naslednji tezi sicer posmehovali, tako kot se posmehujejo očitkom o ne-reformah. Kljub temu pa lahko zelo logično utemeljimo trditev, da bi bila njihova privolitev v spravo in odpravo drugorazrednosti (ali če hočete: resničen sestop z oblasti) glede na povzročeno stanje in čas, ki prihaja, zanje daleč najboljša rešitev. Končno odštevanje se je namreč začelo in tisti z bolj pretanjenim sluhom lahko brez težav slišijo tiktakanje ure sprememb. Izrojenost je dosegla stopnjo, ki je blizu samouničenja. Ena od neizogibnih posledic prvorazrednosti, ob kateri ti ničesar ni treba doseči s trudom in z znanjem, ampak ti je dano s statusom, je nesposobnost, ki pa se stopnjuje iz roda v rod in se kopiči v tistem delu samooklicane elite, ki predstavlja politično predstavništvo prvorazrednih.
Po izvolitvi za predsednika republike je Janez Drnovšek, ki si sicer v svoji pisarni še vedno ni upal na glas izgovoriti besede Kučan, začel v zasebnih pogovorih zagovarjati tezo o potrebi dihanja z obema kriloma slovenskih pljuč. Kasneje je v ta namen organiziral kvalitetne Pogovore o prihodnosti, ki so zaradi njegove avtoritete za skupno mizo pritegnili različno misleče intelektualce ter vlado in opozicijo. Takratni predsednik vlade Anton Rop, Drnovškov naslednik na čelu vlade in LDS, je o tej okrogli mizi novinarjem delil cinične pripombe, ignorirati pa si je vseeno ni upal. Vsaj delno je bila tako leta 2003 in 2004 vzpostavljena agora, resnični javni prostor izmenjave argumentov o ključnih vprašanjih prihodnosti naroda, kamor so bili povabljeni vsi. Začasno je nastal vtis skupnega prizadevanja za premagovanje izzivov, ki so čakali Slovenijo na pragu nove dobe življenja v združeni Evropi. Sledile so prve volitve v samostojni Sloveniji v vsaj približno normalnih razmerah in zasijalo je novo upanje, žal kmalu pogašeno z novimi zlorabami pravne države za krajo volitev. In ajatole samooklicane elite so poskrbeli, da kasneje nikoli noben predsednik republike ni prišel na kakšno podobno heretično idejo, s katero bi ogrozil prvorazredne.
Danes jedro prvorazrednih niha med paranojo in evforijo, a večina pripadnikov samooklicane elite verjame, da nepovratno obvladujejo državo in da so večni. Čim bolj so nesposobni, tem bolj verjamejo, da so nenadomestljivi in večni. Ne zavedajo se, da se jim izteka čas zadnje priložnosti. Ne glede na njihovo trdo in včasih arogantno zavračanje spravnih ponudb imajo na drugi strani za zdaj za sogovornike še demokrate, ki v spravo ter vključevalno politiko kot temelj za srečo in blaginjo slovenskega naroda še vedno iskreno verjamejo. Kljub prevaram skozi dolga desetletja praznega časa, polnega zanikanja in teptanja človekovega dostojanstva in celo pravice do groba in spomina. Verjamejo, ker gre za generacijo demokratov, ki ima neposredno izkušnjo življenja in trpljenja v vojni in diktaturi ter predvsem izkušnjo usodnega pomena enotnosti naroda ob osamosvojitvi, in ker se zaradi teh izkušenj zaveda tako nevarnosti državljanskega spopada kot groženj evropski civilizaciji, ki jih prinaša rastoči demografski pritisk na ostarelo staro celino in obnovljene sence hladne vojne. Predvsem pa zaradi svojega cilja, blaginje za celoto, ne želi izključevati sposobnih posameznikov samooklicane elite na način, kot to počnejo oni. Za polno življenje in razvoj Slovenije mora ta dihati z obema kriloma pljuč brez izključevanja na podlagi pripadnosti.
Bolj prosvetljeni, gospodarsko usmerjeni del samooklicane elite ima zadnjo priložnost, da obrzda svoje paranoične ajatole, se ogradi od vse bolj retardiranega jedra, njegove izrojenosti in kulture smrti ter sprejme roko sprave, dokler je ponujena. Za demokrati, ki izhajajo iz vrednot slovenske osamosvojitve, bodo namreč prišle generacije drugorazrednih, ki ne bodo poznale dovolj niti zgodovine niti Tolstoja in njegove misli, da sta čas in potrpljenje najmočnejša bojevnika.
Drugorazredni danes nastajajo tudi iz preproste zakonitosti obstoja prvorazrednih. Prioritetna skrb za privilegije prvorazrednih namreč avtomatsko ustvarja drugorazredne in krivice tako izgubljajo predznak in zaščito ideologije. Nove generacije drugorazrednih bodo samo seštevale in odštevale in na teptanje njihovega dostojanstva, krivice, krajo priložnosti in prihodnosti, »taktiko obrata« in zmerjanje s fašisti bodo preprosto odgovorile: »OK. To ste želeli in to boste imeli. Hirošimo.« Konec samooklicane elite pa bo v tem primeru enako krvav, kot je bilo njeno spočetje.
Delajmo in molimo torej za modrost, moč in milost, da bo generaciji, ki ji je uspel zgodovinski podvig slovenske osamosvojitve, ne glede na vse uspela tudi civilizirana osvoboditev, zgodovinski spravni kompromis oziroma dokončanje tranzicije. Da bomo zanamcem izročili Slovenijo, za kakršno smo glasovali leta 1990 na plebiscitu in za kakršno smo se bojevali v vojni za Slovenijo pol leta kasneje. Da se bodo lahko soočali z nedvomno izjemno zahtevnimi izzivi svojega časa brez dodatnega težkega bremena nerešenih usodnih vprašanj iz časa svojih prednikov.
KONEC
