Praksa kaže, da različna strokovna združenja sprejemajo svoje etične kodekse. Pogosto ustanavljajo tudi različne profesionalne ali neprofesionalne organe, ki preverjajo, ali se pripadniki določene stroke pri delu ali izven dela držijo pravil, zapisanih v etičnih kodeksih.
V njih praviloma zapišejo visoko doneče besede, ki se nanašajo na predvidena pravila in postopke, ki se jih bodo pri svojem delu, v večini pa tudi izven svojega delovnega časa, pripadniki določene stroke držali. Skupna značilnost etičnih kodeksov pa je praviloma ta, da realnih sankcij za kršitelje praviloma sploh nimajo. Največkrat gre torej za skupek moralnih zavez pripadnikov določene poklicne skupine.
Policija je bila po mojem spominu ena prvih, ki je po osamosvojitvi sprejela kodeks ravnanja policijskih uslužbencev. Različne kodekse so sprejela tudi druga poklicna združenja, od zdravnikov do sodnikov in tožilcev, novinarjev, tudi MOL Ljubljana ima svoj kodeks, podobno je na univerzah, v vrtcih, svoj kodeks ima celo Telekom in, ne nazadnje, s kodeksom se ponašajo celo pogrebne službe.
Za sodnike in tožilce je taka pravila celo uzakonil kar prejšnji pravosodni minister Goran Klemenčič. Uzakonil pa ni le pravila, ampak tudi posebne komisije, ki naj bi stanje na tem področju spremljale in ukrepale. In kaj se je po sprejemu etičnih kodeksov za posamezne poklicne skupine spremenilo? Nič, dobesedno nič. Poglejmo nekaj primerov:
Zlorabam policijskih pooblastil smo priča pogosto, ne nazadnje pred dnevi so kar sami kriminalisti priprli svojega poklicnega kolega, ki ni kršil le kodeksa njihove etike, ampak je očitno osumljen storitve kaznivih dejanj. Če se mu bo kaj zgodilo, bo to zaradi suma storitve kaznivega dejanja in ne zaradi kršenja policijskega kodeksa.
Zdravniki imajo svoj etični kodeks, na katerega se pogosto sklicujejo. Toda strokovnih napak praviloma ne priznavajo. Kako so torej mogoči desetletni sodni postopki, ki jih v korist svojcev umrlih izreče pogosto šele ESČP? Kaj pa njihov etični kodeks?
Sodnik Janez Žirovnik se je po drugem krogu županskih volitev udeležil sprejema pri zmagovalcu volitev. Sodniška etična komisija je to ocenila kot neprimerno, a zgodilo se mu ne bo prav nič.
Tožilec Jože Kozina je pred meseci v državnem zboru javno poveličeval levo politično opcijo. Tožilska etična komisija je to obsodila, a zgodilo se mu ne bo prav nič.
Novinarji režimskih medijev svoj kodeks kršijo praviloma vsakodnevno. Prav nič se jim zato ne zgodi.
Tudi Mestna občina Ljubljana ima svoj kodeks. Ali ste kdaj slišali, da bi zaradi neetičnih ravnanj kdo kaj rekel o Zoranu Jankoviću? Jaz ne. Zakaj kodeks torej sploh imajo?
Zlorabe na univerzah so pogoste. Samo spomnite se afere z dodatki za pripravljenost. Ste kdaj slišali, da bi kateri od profesorjev, ki so dodatek prejemali, odgovarjal zaradi kršitve njihovega kodeksa? Jaz ne.
Pred časom smo bili priča hudo spornemu ravnanju z otroki v zasebnem vrtcu Kengurujčki. Ste slišali za kakšno etično obsodbo osumljenke storitve kaznivega dejanja? Jaz ne.
Etični kodeks poznajo tudi na Telekomu. Je torej v skladu s pravili etičnega kodeksa, da policistu ali kriminalistu nezakonito posredujejo določene podatke (primer Kos – Ranc 1999 in še bi lahko naštevali)? Ni. In kaj se je zgodilo? Nič.
Tudi pogrebne službe imajo svoj kodeks. Kako so torej mogoče zlorabe s praznimi žarami, za katerimi hodijo pokojnikovi svojci, kakršnim smo bili pred časom priča na Dolenjskem? Je za to kdo odgovarjal v skladu z njihovim kodeksom? Seveda ni.
Nič nimam proti različnim kodeksom etike, ki jih imajo posamezne poklicne skupine. Nič škodljivega torej ni v njih. Toda kodekse etike razglašati za zveličavne in vsemogoče, kot je to počel ex minister za pravosodje Klemenčič, je čista neumnost. Večina pripadnikov posameznih poklicnih skupin tako ali tako ravna v skladu s poklicno etiko in pravili, ki vladajo na njihovem področju. Ti etičnih kodeksov ne potrebujejo. Tistim pokvarjenim pa etični kodeksi ne pomagajo.
Vinko Gorenak
