Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah v župniji Tržišče pri Mokronogu na Dolenjskem, kjer je bil tudi krščen. Bil je nezakonski otrok. Ko je bil star štiri leta, se je mati poročila, sam pa je ostal v domači hiši in je zanj skrbela teta. Poskrbela je, da je šel po ljudski šoli študirat v Ljubljano, kamor je odšla služit. Dobrotniki so ji pomagali, da je Lojze lahko študiral. Stanoval je v dijaškem zavodu Marijanišče in obiskoval klasično gimnazijo, kjer je bil odličen dijak. Med sošolci se je uveljavljal tudi kot literarni ustvarjalec. Postal je član dijaške Katoliške akcije in je sodeloval v zavodski skupini Marijine kongregacije. Njegovo duhovno oblikovanje so močno zaznamovali poglobljena molitev, življenje iz evharistije in globoka pobožnost do božje Matere Marije. Vesel in dejavno se je udeleževal različnih oblik laiškega apostolata. Med sošolci je slovel kot vzoren dijak, vedno pripravljen pomagati. Odlikoval se je po svoji ljubezni do Cerkve in domovine. Zadnja leta gimnazijskega študija so bila leta bližajoče se svetovne vojne. Razmere so se vedno bolj zaostrovale. Za Lojzeta je nastopil čas osebne poklicne odločitve. Svojo pot je iskal v poglobljeni molitvi, ki jo je združeval z delom za druge.
Med počitnicami pred zadnjim srednješolskim letom se ni vrnil domov, saj je bilo tam vedno več nasilja in obiski niso bili preprosti..Za obisk se je odločil šele za novo leto 1943. Za božične praznike si je zelo želel obiskati mamo in sorodnike Zaprosil je za potno dovolilnico. Na prvi petek 1. januarja 1943 je bil pri maši v cistercijanskem samostanu Stična, potem pa se je z vlakom odpeljal iz Ivančne Gorice do Trebnjega.
Od tu do Mirne je prisedel na nek voz, ker je bila proga prekinjena. Pri prvi hiši v Mirni je moral stopiti z voza, ker ga je prijela partizanska straža in ga začela zasliševati. Pri njem so našli latinsko mašno knjižico, knjigo Tomaža KempčanaHoja za Kristusom in knjižico o fatimski Materi Božji. Odvedli so ga v bližnjo gostilno in ga naprej zasliševali. V Grozdetu so iskali vojnega obveščevalca, v njem so videli mladega človeka z miselnostjo, ki so jo omalovaževali. Kruto zasliševanje kateremu je bil podvržen se je čez nekaj ur končalo z njegovo mučeniško smrtjo.
Dne 23. februarja 1943 se je delno razkrilo, kaj se je zgodilo z dijakom Grozdetom, ki so ga sredi noči mučili in umorili na Mirni. Šolarji so nabirali v gozdu zvončke in našli njegovo truplo. Na truplu so bili sledovi mučenja, truplo pa je bilo nestrohnjeno.
Njegovo truplo so pripeljali v sosednji Šentrupert, kjer je komisija naredila zapisnik. Grozdetovo truplo so potem pokopali na pokopališču v Šentrupertu, saj ga zaradi razmer tistih dni ni bilo mogoče peljati v domačo župnijo Tržišče.
Zanimivo je sicer, kako je skušal politični vrh tranzicijske levice preprečiti beatifikacijo. Po neuradnih podatkih naj bi namreč med obiskom papeža Janeza Pavla II. leta 1996 v Sloveniji prišlo do lobiranja tedanjega predsednika republike Milana Kučana pri Svetem sedežu, naj se pri postopkih beatifikacije Grozdeta in Antona Vovka zadrži, ker bi to dejanje lahko sprožilo nove delitve v slovenski družbi.
Novica o nasilni smrti in mučenju nedolžnega študenta je med ljudmi vzbudila strah. V revolucionarjih se je s tem utrjevala volja dosledno uresničevati marksistično-leninistični načrt nove slovenske družbe. Novica o Grozdetovem umoru je pretresla ljubljanske dijake. Še bolj so se začeli zavzemati za Lojzetove ideale. Obenem so iz dogodkov vedno bolj spoznavali, kako se je Lojzetu izpolnila misel, ki jo je izrazil že v šoli, ko je napisal pesem Pevčeva molitev. Prišel je k Bogu, kamor je hrepenela njegova duša, vendar po drugačni poti, na drug, višji način.
Že naslednje leto je prof. dr. Anton Strle napisal knjigo z naslovom: »Lojze Grozde, mladec Kristusa Kralja« (Ljubljana 1944). To je bil prvi življenjepis in opis mučeniške smrti mladega Alojzija Grozdeta.
Ob 50. obletnici Grozdetove mučeniške smrti je nadškofija Ljubljana začela cerkveni postopek za priznanje njegovega mučeništva ter s tem za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo.
Odlikoval se je v trdni veri in stanovitni molitvi. Moč za apostolat je prejemal v evharistiji in ljubezni do Marije. Z mučeniško smrtjo si je zaslužil venec zmage, ki mu ga je podelil Kristus, je zapisano na spletni strani Slovenske škofovske konference.
Postopek za Grozdetovo beatifikacijo se je začel na škofijski ravni avgusta 1992, torej slabih petdeset let po Grozdetovi smrti. Tedanji slovenski salezijanski inšpektor mag. Stanislav Hočevar, danes beograjski nadškof, je na tedanjega ljubljanskega nadškofa metropolita dr. Alojzija Šuštarja naslovil prošnjo, da se začne postopek za priznanje mučeništva Lojzeta Grozdeta. Nadškof Šuštar je prošnji ugodil in začel postpek. Nadškof Šuštar je ob navzočnosti vrhovnega predstojnika salezijancev Egidija Viganoja na slovesnosti v Šentrupertu na Dolenjskem, kjer je bil pokopan Lojze Grozde, razglasil začetek postopka za priznanje mučeništva Lojzeta Grozdeta. Postulator postopka je postal salezijanec dr. Janez Jenko (soimenjak nekdanjega koprskega škofa), kasneje za njim pa je to nalogo prevzel mag. Hočevar, v kasnejših letih pa še pater dr. Viktor Papež ter mag. Igor Luzar. Že istega leta je kongregacija za zadeve svetnikov sporočila, da ni ovir za začetek postopka, s tem pa je bilo tudi s strani Svetega sedeža že izrečeno prvo neuradno priznanje, da je bil Grozde žrtev sovraštva do vere – uradno je bilo to potrjeno leta 2010. Postopek na škofijski ravni je bil zaključen leta 1999. 13. junija 2010 je bil Grozde po končanem postopku razglašen za blaženega na evharističnem kongresu v Celju, njegovi posmrtni ostanki pa so bili prenešeni v romarsko cerkev na Zaplazu.
