V Parku svobode v Celju je bila v četrtek ob 17. uri slovesnost ob državnem prazniku, dnevu upora proti okupatorju. Slavnostni govornik je bil generalni sekretar Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Aljaž Verhovnik, fant z nepolnimi 40. leti, s karizmo in odličnim »branjem« teksta, v katerem se je zelo »goreče spominjal« dejanj pred skoraj 80-timi leti.
»Zveza borcev trudi in želi ostati aktualna, predvsem pa videna in slišana v družbi, delovati kot motor moralnih in etičnih vrednot«, je dejal mladenič s še ne dobro utrjeno brado, tisto pravo moško brado.
»Odločno predstavljajmo sporočilo, da so partizani osvobodili domovino in da slovenske države ne bi imeli brez zmagovitega narodnoosvobodilnega boja,” je bil odločen golobradi svečani govorec.
Seveda tudi bratomorne vojne brez teh »internacionalistov« ne bi bilo, ki niso imeli lastne pameti in odnosa do lastnega naroda, ampak jim je bila ljubša miselnost, ki je prihajala iz vzhoda, obarvana predvsem z rdečo, pa ne na zastavah, ampak tudi s krvjo lastnih slovenskih sobratov in sester, ki niso »ljubili« to barvo. Predrugačiti praznik, da bi še naprej poveličevali isto in enako mantro, da bi zadovoljili še nekaj zelo starih, celo betežnih starejših “tovarišev”, bolj pa preko tega, da ohranijo še dve naslednji generaciji pri privilegijih, ki visijo na proračunskih jaslih preko pokojninske blagajne, iz katere le črpajo in nič ne dajejo. Da bi mladeniči, kot je tale sekretar, da bi on in njegov »mad Tit« ali poblazneli Tit, bili slišni in imeli vpliv ter da bi bili motor moralnih in etičnih vrednot v smeri še bolj poblaznele misli o tem, kako »uspešni » so bili v uničevanju lastnega naroda med drugo svetovno vojno ter vsa povojna in »uspešna in napredna leta« v času »najboljše« družbene ureditve, ki jo je imel slovenski narod in vsi tu živeči ljudje in narodi. Tako kot so rekli njihovi španski ideološki bratje v neki drugi priložnosti »non pasaran,« ne bo šlo gospodje tako, kot ste si zamislili. Tudi s pomočjo vašega novega preurejenega časopisa Svobodna misel ne, ki je enkrat že bankrotiral, ne s čem drugim ne bo šlo ohranjanje tistega kar ne boste mogli in tudi ne smete.
Slovenije, te naše današnje ne bi bilo če ne bi bilo te naše zadnje osamosvojitvene vojne, ki je kljub temu, da ni bila »intimna« opcija prenekaterega od vaših bližnjih ali nekaterih od vas prisotnih na kraju same proslave, je uspela. Uspela predvsem zaradi vere in verovanja v to, da je to možno in da smo kot aktualna živeča generacija to zmožni. Nekateri med vami, ki ste bili na proslavi to zagotovo veste.
Za obstoj te naše današnje in prejšnje Slovenije ni nobenega, ki bi si sam eden in edini lastil zasluge za njen obstoj. Dejanja storjena v različnih časih in okoliščinah, kako dobrih tako tudi tistih manj dobrih za Slovenijo, delajo njeno zgodovino. Za sedanji trenutek in samo Slovenijo lahko rečemo, da je rezultat naših dejanj aktualnega časa.
Članek je bil prvotno objavljen tukaj!
