“Mi vas hočemo samo utišati. Kaj pa vi mislite, da delate, ko uveljavljate to svojo jeb**o pravico do svobode govora?” so besede, s katerimi je urednik Večerovega spletnega portala Marko Crnkovič na spletnem portalu Fokuspokus začel svoje najnovejše razmišljanje, zakaj je potrebno drugače misleče cenzurirati.
Drugače misleči so v očeh Crnkoviča “stekli psi desnice”. Glede na njegove izjave bi se mu najbrž morali klanjati do tal in se mu zahvaljevati, ker hoče nas, “stekle pse desnice”, zgolj utišati in ne uspavati, kakor je navada s steklimi psi. Res, za človeka, ki celo svojo kolumno pontificira s tem, kako so desni razbojniki in stekli psi desnice krivi razčlovečenja družbe, zna Crnkovič zelo lepo razčlovečiti svoje politične nasprotnike.
Desničarji smo tako razbojniki, stekli psi in “medijski imperij zla”. In to pravi človek, ki v svoji kolumni obtožuje tiste, ki zagovarjajo svobodo govora, da so krivi razmesarjenja kulture govora.
“Delajte kakor vam pravim, ne kakor sam počnem”
Še enkrat se je pokazalo tisto, kar dopovedujemo že lep čas. Za levico je sovražni govor vse, s čimer se ne strinjajo. “Vir vsega zla so stekli psi desnice, dresirani za abnormalizacijo javnega govora. Stekli psi desnice se deklarirajo za pse čuvaje svobode govora, v resnici pa so razmesarili kulturo govora.”
Po Crnkovičevem mnenju je “najurgentnejša družbena dolžnost vsakega poštenega in prisebnega medijskega intelektualca”, da zagovarja omejevanje svobode govora v imenu domnevnega masakra kulture govora. Da bi to dosegel, se je Crnkovič pripravljen posluževati “institucionalne, zakonske pomoči države, da ne rečem politike, ne nazadnje pa tudi gospodarstva, ki lahko kaj doseže z oglaševalskimi vzvodi”.
“Sovražni govor, o katerem imamo toliko povedati, da ne znamo več povedati ničesar lepega, je morda res posplošen in tendenciozen ali vsaj nenatančno definiran, neartikuliran, izmuzljiv in zlajnan zbirni pojem za vse škodljivo grde, slabe, izkrivljene, lažne, omalovažujoče, primitivne, škodoželjne, pretirane, vulgarne besede, ki se nam zdijo v svoji ubikvitetnosti vedno bolj normalne.” Kakor bi rekli Anglosasi, iz konjevih ust.
Sovražni govor je vse
A Crnkovič v tem, da je sovražni govor umetno povzdignjen vseobsegajoči termin, ne vidi problema. “Toda problem ni v tem, da je pojem sovražnega govora posplošena, tendenciozna, nedefinirana, neartikulirana, izmuzljiva in zlajnana kapa, ki jo lahko poveznemo na vsako betico. Problem je v tem, da je tega gnusnega govora, ki ga lahko označimo tako ali drugače — magari kot sovražnega —, vedno več. Vedno več je skratka govora, ki ga nočemo slišati in ki bi ga morali utišati.” Z drugimi besedami, sovražni govor je za levico vse tisto, s čimer se ne strinjajo, in vse, s čimer se ne strinjajo, je po njihovem mnenju slabo in kot tako sploh ne bi smelo obstajati.
Crnkovič se izgleda ne zaveda pomembnosti besed. Vse, s čimer se ne strinja, lahko po njegovem imenuje tudi sovražni govor, zdi se približno pravilno, lahko reče, da ustreza, torej bo temu tako rekel. Sproti bo sam določal, kaj vse je sovražni govor, ne po nekem določenem redu, ki bi stvari naredil jasne, ne, bolje je vse skupaj prepustiti arbitrarni izbiri. Če bo čisto po naključju to pripeljalo do dvojnih meril, kjer nekaj velja za desnico, drugo pa za levico, to ni njegov problem, glavno, da on desnice več ne sliši.
Niti pomisli ne, da ima dandanes več kot dovolj možnosti, da tisto, kar pravi desnica, mu ni všeč, se ne strinja, lahko vedno neha poslušati. A po njegovem bi se morala umakniti desnica. Zagovorniki svobode govora smo problem, ne pa on, ki bi rad igral vlogo velikega cenzorja.
Svoboda govora trn v peti vladajočemu političnemu razredu
“V času vseprisotnega zavajanja postane govorjenje resnice revolucionarno dejanje,” naj bi rekel George Orwell. Tako je svoboda govora trn v peti levim ideologom, kajti resnica je najmočnejše orožje proti lažem in zavajanjem, ki jih vsak dan širijo osrednji mediji. Zato smo na Nova24TV vedno večji trn v peti vladajočemu političnemu razredu. Poročamo o stvareh, ki bi drugače ostale zamolčane. Opozarjamo na stvari, ki bi jih drugi prezrli.
Osrednji, stari, tradicionalni mediji, ki so še iz časov Jugoslavije navajeni vloge oblikovalcev mnenja, čutijo, kako njihov vpliv izginja, opažajo, da je vedno manj ljudi, ki jim verjame. Veliko vlogo pri tem je odigral tudi vzpon svetovnega spleta. Tradicionalni mediji so tako postali zgolj dinozavri, ki na vse pretege protestirajo proti bližajočemu kometu, ki bo povzročil njihovo izumrtje. V svoji paniki in strahu so pripravljeni iti celo proti sami svobodi govora, ki jim sploh omogoča, da opravljajo svoje delo.
“Kako naj to medijsko drhal ustavimo, če ne po ovinku ekonomskega pritiska? Kako naj ustavimo Bernarda Brščiča, če ne tako, da bo mogoče nehal srati naokoli samo v primeru, če ga bo ELES res odpustil in se bo moral za svoje preživetje v drugi službi odpovedati svoji intelektualni svinjini?” se sprašuje Crnkovič.
Totalitaristi bili, totalitaristi ostali
“Zato dam v bistvu in po svoje prav tudi Domnu Saviču, ki je premiera kdo ve kako pripravil do tega, da mu je pritegnil pri pozivanju k oglaševalskemu bojkotu Nova24TV. Človek, ki (pravo)vernim reče ‘pičke klerotalibanske’, je zame resda malovreden primitivec — toda ali smemo biti zamerljivi in izbirčni, ko pa gre za zaustavljanje še veliko hujšega primitivizma?”
“Ponavljam: dajmo to res pretehtati. Mi vas hočemo samo utišati, vi pa hočete družbo razčlovečiti,” sporoča Crnkovič. Svoboda govora za desnico je ena svoboda preveč. “Veliko in preveč si dovolite in mi vam veliko in preveč dovolimo.” Lepo je, ko totalitaristi pokažejo svoje prave barve. Oni nam dovolijo svobodo govora, oni so tisti, ki nas trpijo. Zapomnite si to. Tako namreč Crnkovič in drugi njegovega tipa gledajo na desnico.
Ivan Šokić/Nova24TV
