Med pripravami na koronavirus velja omeniti tudi postavitev mobilne bolnišnice in sicer pred Vojašnico Edvarda Peperka v Ljubljani. To ime se sicer večkrat omenja, večini Slovencev, predvsem mlajšim generacijam, pa se niti sanja, kdo je to. Mnogi celo mislijo, da je to morda kakšen »narodni heroj« iz časa NOB.
Resnica pa je drugačna: Peperko je eden od padlih slovenskih vojakov, ki so leta 1991 branili samostojno Slovenijo. Že v uvodu v agresijo JLA na Slovenijo je tedaj 25-letni Kamničan skupaj z ostalimi soborci skušal zaustaviti tankovsko kolono JLA, ki je preko Trzina prodirala proti ljubljanskemu letališču. Armadni specialci so na njegovo skupino streljali, za posledicami ran pa je umrl med prevozom v bolnišnico. Po nekaterih podatkih so nanj streljali z dum-dum strelivom, naboji, ki eksplodirajo v telesu. Gre za strelivo, ki je po ženevski konvenciji prepovedano. Toliko o »pravni državi« SFRJ, ki jo nekateri tako opevajo. Peperko je bil leta 1992 posmrtno odlikovan z zlatim častnim znakom svobode Republike Slovenije. Dvajset let kasneje so po njem poimenovali ljubljansko vojašnico.
Zagotovo pa je nekaj res: da smo spet v zelo resnih časih. Prav mobilna bolnišnica naj bi pomagala pri morebitni hospitalitzaciji večjega števila bolnikov, saj zdravstveni sistem velikega števila bolnikov v zelo kratkem obdobju ne bi sprejeti. Ob tem se tudi spomnimo ljudi, ki so ob tem najbolj izpostavljeni, zlasti zdravnikov in zdravstvenega osebja.
