Maja 1990, pred 28 leti, je potekala razorožitev Teritorialne obrambe, kar je prvak SDS Janez Janša že večkrat označil za narodno veleizdajo, ki bi skoraj ogrozila osamosvojitev. Načrtnemu uničevanju Slovenske vojske smo priča tudi danes, saj so proti ustreznemu financiranju Slovenske vojske najbolj tisti, ki so v bivši državi brez problema dali milijardo za jugoslovansko armado. Danes je Slovenska vojska gola in bosa, s pomanjkanjem streliva in pokvarjeno vojaško ladjo Triglav, leta 1990 pa je od vsega orožja, ki ga je imela TO, ostala kvečjemu ena petina celotnega orožja, kar je resno pod vprašaj postavilo osamosvojitev naše države.
Slovensko vojsko namerno uničujejo tisti, ki se z njo nikoli niso sprijaznili. Za to pa je potrebno pogledati v preteklost, natančneje v maj 1990, ko je potekala razorožitev Teritorialne obrambe in po kateri je ostala zgolj ena petina od vsega orožja. Tone Krkovič je prepričan, da je vir problema razorožitve teritorialne vojske na strani tistih, ki jim Slovenija ni bila intimna izbira. Kljub temu pa smo Slovenci ob vodstvu tandema Janez Janša in Igor Bavčar vzpostavili učinkovito vojaško obrambo ter v vojni za Slovenijo tudi zmagali.
Priprave na to potuhnjeno zločinsko početje so potekale že mesece pred njegovo izvedbo
Spomnimo, 15. maja 1990 je bil izdan ukaz za razorožitev TO, o katerem je bil Milan Kučan obveščen še isti dan, že naslednji dan pa je bil obveščen tudi o tem, da se razorožitev dejansko izvaja, razkriva spletna stran Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve – VSO. “Priprave na to potuhnjeno zločinsko početje so potekale že mesece pred njegovo izvedbo, v času njegovega izvajanja pa naj ne bi reagirala niti tedanji predsednik predsedstva RS Janez Stanovnik niti predsednik skupščine Miran Potrč. Poleg tega so bile namere glede razorožitve skrbno zamolčane pred Slovenci in še zlasti pred Demosom. Maja 1990 je od okoli 100 tisoč kosov orožja v skladiščih porajajoče se slovenske vojske ostalo le še okoli 12 tisoč kosov strelnega orožja, predvsem pa zelo majhna količina streliva. Slovenski vojski je nato sicer uspelo pridobiti nekaj orožja na različne načine. Tako je v primerjavi z začetkom leta 1990 Slovenija vojno pričakala le z okoli petino strelne moči. Kar je ob tem najbolj v nebo vpijoče, pa je dejstvo, da zaradi izvedbe razorožitve še nihče ni bil poklican na zagovor pred sodišče, poleg tega pa so nekateri, ki so sodelovali pri tedanjem zločinskem početju, torej načrtnem slabljenju slovenske vojske, danes celo na vodilnih položajih v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo.”
Vrhunec slepe pokornosti ukazom iz Beograda je bil izvršen ukaz o razorožitvi TO
Anton Krkovič je za VSO pojasnil: “Teritorialna obramba SRS je bila sistemsko del enotnih oboroženih sil Socialistične federativne Republike Jugoslavije. Velika večina aktivnih oficirjev v višjih poveljniških strukturah TO SRS, čeprav so bili po narodnosti Slovenci, je slepo sledila ukazom iz Beograda. Vrhunec takšne slepe pokornosti je bil dosledno izvršen ukaz o razorožitvi TO SRS, ki je bil, kot direktna posledica volilne zmage Demosa, izdan tik pred prisego prve slovenske demokratično izvoljene vlade, sredi maja 1990. Ukazu je sledila prikrita (samo)razorožitev TO SRS. S tem je bila uspešno izvršena prva faza agresije JLA na Slovenijo, kar je bil, de facto, tudi začetek vojne za Slovenijo. Ukazu se je že v prvih dneh uprlo nekaj pogumnih in narodno zavednih poveljnikov občinskih ravni, kar je bilo brez dvoma vsega spoštovanja vredno posamično dejanje.”
Janez Janša januarja 2014: “Ko smo Slovenci leta 1991 razglasili samostojno državo, nas ZDA niso podprle. Vendar so najvišji predstavniki te države po lastni izkušnji z Miloševićem in JLA, njen predsednik npr. meni osebno, kasneje priznali, da so se zmotili. Da smo imeli prav mi, oni pa narobe. Takšno priznanje je prišlo s strani najmočnejše države na svetu. Žal pa tega priznanja in opravičila nismo nikoli dočakali niti od enega Slovenca, ki je samostojni Sloveniji nasprotoval. Ne od Janeza Stanovnika, ki je v usodnih časih trdil, da bi bila odcepitev Slovenije samomor, in ne od Milana Kučana, ki je v istem času zatrjeval, da odcepitev nikoli ni bila njegova intimna opredelitev in da o njej težko celo razmišlja. Niti od Romana Jakiča, ki je še tik pred agresijo JLA na Slovenijo leta 1991 glasoval in glasno ter žaljivo nasprotoval vsem ukrepom za oblikovanje slovenske obrambne moči, danes pa kot žalitev časti in dostojanstva Slovenske vojske na dveh nogah, kot minister za obrambo z dragim avionom paradira naokoli. Preden je prevzel obrambni resor, bi se moral vsaj javno opravičiti.”
MSNZ kot odgovor na veleizdajo Slovenije
Vzporedno z razorožitvijo Teritorialne obrambe pa je treba omeniti projekt MSNZ – Manevrske strukture narodne zaščite, ki je bila organizirana izven okvira takratne jurisdikcije, in projekt Specialne brigade MORiS ter s tem povezan nastanek Slovenske vojske. MSNZ je nastal kot odgovor na veleizdajo – (samo)razorožitev TO s strani JLA in slovenskih pomagačev. “Začetek priprav na organiziran oborožen odpor je v začetku potekal brez formalnega naziva, pozneje pa se je naziv oblikoval in spreminjal vse od ‘jeder odpora’, preko ‘Vojske Republike Slovenije’, do ‘Manevrske strukture narodne zaščite – MSNZ’. MSNZ je bila tandemsko vodena z ravni republiških sekretarjev za obrambo in za notranje zadeve in je nastajala z nepogrešljivo pomočjo posameznikov in skupin, ki so sicer formalno delovali v strukturah tedanje Milice. Oktobra 1990 se je MSNZ preimenovala v TO RS, v bistvu pa gre sistemsko ves čas, vse do danes, za poslanstvo iste organizacije – Slovenske vojske,” razkriva ozadje MSNZ Krkovič, ki je prepričan, da je bila vzpostavitev Manevrske strukture narodne zaščite nujno potrebna, da smo iz balkanske Kalvarije izšli s tako malo žrtvami in materialno škodo.
