Piše: Gašper Blažič
Pa smo prišli do konca leta Gospodovega 2024. Kar naporno je bilo. Zame tudi, za »golobiste« pa še bolj.
Ubogi reveži garajo kot nori, da bi ljudje lahko plesali. Zato sta se tudi Robi in Tina zavrtela s starostniki v mariborskem Domu Danice Vogrinec. Menda jim je prepeval slavni Alfi Nipič, nisem pa prepričan, ali je ponovil svojo slavno točko iz devetdesetih, ko se je pripeljal s težkokategornim motornim kolesom v dvorano, kjer je potekala oddaja Poglej in zadeni – ter tam v usnju in s črnimi očali kot kakšen Terminator izvajal svoj venček »TehnoAlfi«. Bi rekel, da bi takšna predstava verjetno prišla kar prav, saj tudi Golobov Robi zadnje čase v svojem slavnem svetlo rjavem plašču deluje kot nekakšen kiborg. Ampak za zdaj ne kot napredni iz kovinske zlitine, da spreminja svojo formo kot kakšna ameba, tako da je naš dragi Robi še vedno ranljiv.
Naj torej strnem svoje novoletne želje. Želim si, da bi Robi enkrat že organiziral gala ples na Dobu, ker vem, da bi imel tam zelo navdušeno občinstvo. Želim si tudi, da bi v primeru, če bi Tamara s Krškega polja imela težave z zdravjem, njeno mesto v preiskovalni komisiji prevzel kar severnokorejski firer Kim Džong Un, če že Dolančevega Staneta ne moremo obuditi od mrtvih. Želim si, da bi Žavbijev Lenart v letu 2025 končno postal predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB, saj je kot borec v letih 1941−1945 pridelal številne zasluge, po hrabrosti bi se lahko primerjal s Francem Severjem – Franto. Želim si, da bi Lena Grgurevič postala predsednica Republiške konference SZDL v SR Sloveniji, saj bo lahko tako kot leta 1989 ljubljanski funkcionar Jože Osterman prepovedovala protestne shode. Želim si, da bi prebivalci Slovenije vendarle dojeli, kako poceni elektriko imamo, saj povprečen Evropejec, ki ne sodi pod jurisdikcijo Roberta Goloba, prejema desetkrat višje račune za elektriko kot povprečen Slovenec. Želim si, da varnostniki ne bi več vohljali za ljubimci Urške Klakočar Zupančič, saj bo uboga reva v naslednjem letu prepovedala ne samo neprimerne knjige, ampak tudi neprimerne poslance v klopeh.
No, pa naj bo dovolj za tokrat, da ne bom preveč »po bohorsko havdrast«, kot pravi moj dobri prijatelj.
