Danes so mogoče mokre sanje,
jutri pa na žalost nov bo dan,
spomnil se nekje je nek župan,
ko se je zazrl v lastno stanje.
Da še zdaj lahko stoji pokonci,
omogoča mu plutokracija,
vneto tej pomaga farmacija
in trobila – sami kravji zvonci.
Da odžene misel neprijetno
in od mokrih sanj že vso sprijeto,
sanja buden zdaj nadvse zavzeto,
kaj postoril bi lahko prevzetno.
Vidi že se kot konjiček v diru,
če dobil bi vladno kdaj vozilo,
mesto uzde bi imel krmilo,
vozil samcat se po drugem tiru.
Spomni v sanjah se nato kopača,
v mraku ki menda najbolje dela,
ga prešine misel nevesela,
da kopač grobove preobrača.
Pravi, da je zvabil v mestno hišo,
mavrične vse raznobarvne ptiče,
kar županček v misel si prikliče,
da en tič ima že grobno nišo.
Si železni steber je postavil,
nanj poveznil čudno spako rdečo,
da bila bi amulet za srečo,
sam da vtis bi klavrn popravil.
Zaboli ga, je težko dojeti,
da je steber še kako pripraven
biti enkrat kandelaber javen,
na katerem sam bi znal viseti.
Spomnil se nekje je nek župan,
da bo enkrat konec tega stanja,
da podnevi mokre sanje sanja,
nov prekmalu zlahka pride dan.
Bo tedaj zaman vsa farmacija,
in še zlasti rdeča repatica,
prosil in rotil zastonj bo strica,
naj se ne zgodi demokracija.
