Temule so dialogu priča
bile priče v neki oštariji,
priče zbrani tam tovarišiji
okrog Damjana Nikoliniča.
Stvar takole Damjan je zastavil:
»Halo, Žarko, dosti je promilov,
nič več vina, preveč imbecilov
je na cesti, pa kaj bi ti pravil.
Loti hitro nove se ankete,
tu promili niso, ne, težava,
o procentih govorim, saj znava
urediti te stvari presnete.
Dva odštel boš pri anketi, jasno?
Tri dodal boš zadnje uvrščeni,
dvajset stranki pa novopečeni,
boš zabelil rezultate mastno.
Moja Nina da bo bolj vesela,
boš procent nepravi strani znižal,
na sredini malce boš zamižal,
da krivulja tam bo manj debela.«
»Kaj pa če ne bo verodostojno?«
Žarko oglasi se malce plaho,
»kaj če bom zakuhal kakšno zdraho,
če bom vse popravljal dvojno, trojno?«
Nič ne skrbi, Tinče bo poglihal,
ki praznuje svetega Martina,
kelnarca, brž še dva litra vina,«
Damjan novo željo je izkihal.
»Spijmo tole, moja zadnja želja
je, da laž resnica bi postala,
Žarko, vse sva upe vanjo dala,
a ne daje nade ne veselja.«
