O sosedu vam povem, na levi
lepo je podedoval posestvo,
bi na njem prehranil kar občestvo,
a drugače je pri tej zadevi.
Grunt ima, na njem obilno vodo,
od studencev pa do več vodnjakov,
vsi široki so po več korakov,
toda glej nesrečneža usodo.
Ni za pitno vodo, je nasproten,
proti njej se vrgel je v kampanjo,
si natočil nekaj jo je v banjo,
velik z njo načrt ima, pohoten.
Pravi, naj te vode se ne pije,
z njo naj grunta več se ne zaliva,
z njo nikar telesa ne umiva,
pravi, da ta živa voda gnije.
Za zidavo je ob njej in proti,
pač odvisno, kdo in kaj pozida,
vode, zatrjuje, ni nič prida,
njemu ona je, on njej napoti.
Grunt na levi je njegova nada,
upa, da uniči ga docela,
zanj zavarovalnica da dela,
odškodnina namreč mu pripada.
Levi gruntar tega se nadeja,
je potrebno zgolj uničevati,
da ne bo več treba kmetovati,
z lastno se podtalnico naceja.
Se naceja, upa, iz fekalij
da priteče mu kar žila zlata,
zgodba ta z norostjo je bogata,
boste levčku vbogajme kaj dali?
