Vladko je zakuril sredi sobe,
vojno se igra, je rekla mama,
prikazuje zdaj se vojna drama,
konec je nedela in lenobe.
Je zakuril, dim povsod se širi,
da pritekli so na prag sosedi,
ali je požar, bili vsi bledi,
ne, to le vojaški so primeri.
Že dva tedna vojno uprizarja,
drva vsa na ognju so končala,
a to je za Vladka vse le šala,
češ saj je pri nas dovolj denarja.
Tudi tega skupaj z lesom kuri,
ker papir vnetljiv je in priročen
za uničevanje, ves poskočen
Vladko vpije, črn kot Čuri-Muri.
Skuril Vladko je že vse igrače,
vse avtomobilčke, tanke nove,
po šamansko kliče fant duhove
in okoli ognja divje skače.
Obtičali so mu tanki v blatu,
se zgodi z avtomobilčki isto,
so igrače pogorišče čisto,
gre za nohte vedno bolj sovdatu.
Je zakuril, ogenj pa ugaša,
se opekel večkrat je pošteno,
igro vodi še naprej zgubljeno,
ga težko okolica prenaša.
Saj ko fant igra se v sobi vojno,
ko doma je skuril skoraj vse že,
kup posledic nad sosesko leže,
prizadele so jo dvojno, trojno.
Ni goriva, ker ga je porabil,
drv ni, ker skuril jih je Vladko,
pozabimo na življenje sladko,
v čas minuli nas je mulo zvabil.
Stali bomo v vrsti in čakali,
da dobimo kakšno sploh poleno,
zanj plačali astronomsko ceno,
le obljube bomo v lonec dali.
Skuhali da bi si vsaj parole,
pa ne bo kuriva več za kuho,
jedli bomo v sanjah zeljno juho
in v realnosti imeli tole.
Kdaj bo konec vendar te norije,
najprej svete starce gre vprašati,
da še dolgo ne, se res je bati
nam otrokom matere Rusíje.
