Piše: C. R.
Vabimo vas k poslušanju pričevanja Julke Zelnik, rojene Rožmanec, ki se je rodila leta 1942 v Horjulu. Njen oče Andrej se je leta 1937 poročil z Marijo Nagode iz Podolnice. Pri kmetih iz okoliških vasi je kupoval pridelke, ki jih je potem prodajal v Ljubljani. Imel je stalne stranke, do katerih je bil vedno pošten plačnik, zato so ga ljudje zelo spoštovali. Andreju in Mariji so se rodili trije otroci Jože, Marija in Julka. Pred rojstvom Julke so očeta aretirali Italijani in ga odpeljali v taborišče, najprej na Rab, nato pa v Renicci. Po italijanski kapitulaciji je bil oče premeščen v taborišče Flossenburg v Nemčijo. Tam je delal v kamnolomu in se je ponesrečil, zato je bil v bolnici, kjer je kasneje umrl. O smrti očeta so domači izvedeli po pošti. Od takrat so se razmere doma le slabšale. Mama je prevzela skrb za mlin in obrt. Leta 1951 si je pri delu močno poškodovala roko in je postala delni invalid. Otroci so bili stari 12, 9 in 8 let, ko so morali prevzeti skrb za obrt. Sami so mleli, tehtali in vpisovali prispele vreče. Kontrolorji so pri njih izvajali stalne kontrole glede obrti. Ob neki priložnosti otroci na tehtnico niso mogli naložiti vreče, ki je bila pretežka. Za nestehtano vrečo je mama dobila zaporno in denarno kazen. Denarja ni imela, računala je, da bo kazen plačala s prodajo telička, ko se bo skotil in z mladički svinje, na katere so čakali. Začasno ji je denar posodil domači župnik Nastran. Kazen je plačala. Čez nekaj mesecev so jo ponovno aretirali, ker naj ne bi plačala kazni. Zasliševali so jo pozno v noč, k sreči je imela s seboj potrdilo o plačilu, zato so jo morali izpustiti. Otroke je bilo doma zelo strah in jih je skrbelo, kje hodi mama. Otroci so bili v šoli zapostavljeni in šikanirani, predvsem s strani ene od učiteljic. Nikoli niso prejeli darila od dedka Mraza. Copate in torbe za šolo so imeli iz koruzne slame in so jih naredili sami. Bili so slabo oblečeni, za nakup zvezkov in knjig pa so nabirali borovnice, gobe in zdravilna zelišča. Čeprav so bili zelo bistri in so se lahko učili, niso imeli možnosti šolanja. Le z močno voljo so prišli do svojih poklicev in nato do službe. Po očetu niso dobili odškodnine, razen nekaj malega, ker krajevnemu odboru niso mogli dokazati, da je bil oče na »pravi strani«, ko so ga Italijani internirali. Slišali so celo, da če ne bi umrl v taborišču, bi ga pač »pospravili« v domačem kraju. Čeprav so bili revni in skromni, pa od njihove hiše noben berač ni šel lačen. Zapomnili so si maminih besed, ki jim jih je vedno govorila: »Če ne morete človeku dobro narediti, mu tudi slabo ne smete!« Prisluhnite spominom nedavno preminule Julke Zevnik na naslednji povezavi:https://zakladnicaspominov-scnr.si/julka-zelnik-rojena-rozmanec/
Vir: scnr.si
