»V svoji parohiji ne prenašam
tega nekulturnega vedenja,
mojega dovolj je potrpljenja,
kam to vodi, bratje, to vas vprašam.«
Besno to je neki pop povedal,
pop, ja, dušebrižnik pravoverni,
v svoji vnemi tokrat neizmerni
vpil, kako bo grešnika spovedal.
Simona, ki zmešal mu je niti,
nekulturnega do skrajne mere,
ki odpadnik je od prave vere,
k spovedi bo moral Simon iti.
K javni, da lahko ga pop razgali,
grehov sto in več da mu našteje,
kakor prej nikoli ne pozneje
Simon, lekcijo ti bomo dali.
»Ne le spoved, delal boš pokoro«,
pop že lep čas naokrog je širil,
šibo pravšnjo Simonu odmeril,
spustil zdavnaj popovsko zavoro.
»Kar bo tukaj javno izpovedal,
obrnilo se bo proti njemu,
ko se znašel v našem bo objemu,
bo lahko le nemo predse gledal.«
Javno širil pop je, neprikrito:
»Treba res mu lekcijo je dati,
v parohiji nima kaj iskati,
Simon iti mora, kot pribito.«
Simon, ta, ki k popu moral priti
bi na blatenje, pokoro javno,
zoper to dejanje prav naravno
se odzove: »Nimam kam hoditi.
Meni bi očitali grehote,
a saj niti vere ne delimo,
lep pozdrav in naglo pozabimo
te balkanske popovske rabote.«
