Simon iti mora, spet so vpili,
kdo od vas ga še lahko prenaša,
se nadvse grdo do nas obnaša,
bi najraje v hipu ga zdrobili.
Simonu nastavljali so niti,
da bi enkrat se zapletel vanje,
stavili so nekulturno nanje,
da bi mogli v pest ga le dobiti.
Naj se Simon z nitkami ubada,
škodoželjno so za hrbtom rekli,
ne vedoč, da z nitmi se opekli
bodo sami, nitkarjev plejada.
Simon niti bežno je ošvrknil,
tanke niti, puhlo pajčevino,
zoprno lepljivo zgolj tvarino,
kot nekdo bi nekulturno smrknil.
Simon niti zlahka bi prezrl,
pa je vseeno si jih ogledal,
ni, kaj misli si, takoj povedal,
le s pogledom vse jih je predrl.
Pač prebodel tanke Simon niti
je po vrsti vse nadvse kulturno,
in potem naprej šel strumno, urno,
ni ob njih več hotel se muditi.
Simon niti ni z očesom trenil,
ko ošvrknil je te tanke niti,
vedel je, da zlahka jih zmašiti
da se v koš, kot je že zdavnaj sklenil.
