Več bilo je oplenitev Rima,
vse so znane pod imenom Sacco,
a ni vsakokrat bilo enako,
eno zlasti pomni zgodovina.
Ko Vandali Rim so oplenili,
svojemu so s tem početju dali
pravšnjo res oznako in ostali
s tem v spominu, po divjaštva sili.
Zgodba se potem je ponovila,
vodil nek Jenulis je vandale,
upajoč, da se mu bodo vdale
vse utrdbe Rima spričo stila.
V svojem stilu namreč je napadel,
se vandal je nad kulturo spravil,
nad tradicijo, se s tem postavil
z željo, da bi Rim takoj propadel.
Za vandale ni kulture, ve se,
za Jenulisa le sinekura
šteje nekaj, vse, kar ni kultura,
saj lepot, duha pač ne prenese.
Ko polomi si zobé vandalske,
saj ne vda kultura se mu zlepa,
še z lepaki nov napad naklepa,
slike lepi po zidéh živalske.
In ko rečejo zanj, da vandal je,
kar da zgodovinska je resnica,
gre na tribunal, kjer naj pravica
se odloča njemu v prid nadalje.
Tribunal odloča, dolgo sklepa,
zgodovinsko to je razsodišče,
ki Jenulisovo stvar razišče,
več pravica gluha ni ne slepa.
Zastarel je pojem vandalizem,
moč iz javne sodbe je razbrati,
treba ga po novem je jemati
kot anahronistični fašizem.
