»Moja Fifa psička je navadna,«
rekel Tomi je in še zalajal,
kdo ubožici bi tej nagajal,
»ta ugriznila bi koga zadnja.«
Je nedolžna, prav ničesar kriva,
izračunal Tomo je na prste,
psička Fifa je pač tiste vrste,
da le malo bolj je kdaj igriva.
»Vse zastonj počenja, volontersko,
če pa kdo v klobuk mi kaj primakne
za nastop njen, Fifa ga natakne
mi na glavo, no, tako pozersko.
»A da vidijo drugje drugače,
za Evropo druga so merila?
Fifa da preveč je zaslužila,
in da to kar del je moje plače?«
Tomo ni vesel, ko to mu reče
strokovnjak kak, Fife ta ne mara,
je ubožica zgolj psička stara,
ji za vbogajme kdaj kaj priteče.
Neveselo psičko svojo brani
Tomo, da zares ni pridobitna,
šala sicer, vendar neužitna,
naj za drugič Tomo jo prihrani.
Ko drugje bo zbijal takšne šale,
bo dobil račun takoj na mizo,
da v likvidnostno bo padel krizo,
plačal bo za psico vse penale.
