Štefan in Tomaž sta kupčevala,
kupčkala bi rekli bolj nazorno,
je izpadlo sila duhamorno,
zdaj, ko naj bi ceha se plačala.
Ustno dam, Tomaž, zagotovilo
na rovaš ti, Štefan je poudarjal,
da ne boš pred pravdo zagovarjal
se nikoli, tu je potrdilo.
Ni vesel Tomaž bil potrdila,
ki ostalo je brez forme v zraku,
je tako kot s kravo vsako v mraku,
črna je, ne bo se pač svetila.
Kaj če, Štefan, snedel boš besedo,
kaj če enkrat me okrog prineseš,
če s kupčijo kravjo me spodneseš,
kdo potem bo reševal to bedo?
Ustno je dovolj, mu Štefan pravi,
je zadeva kakor športna stava,
si zaščiten, kot je sveta krava,
le zaupaj mi in name stavi.
Zdaj, ko je prišel račun na plano,
Štefana nikjer ni za poroka,
ni veselja, ampak dosti joka,
ker vse skupaj je bilo zlagano.
