Srečal sem ga, Tinčeta z odvoza,
vlekel je voziček, poln papirja,
vprašam ga: »Ja, Tinče, kaj hudirja
vlačiš za seboj kot kakšna koza?«
»Firmo sem Odvozek registriral,«
Tinče šepne mi, tako zaupno,
»bodi tiho, da ne bo prehrupno,
me bo kakšen konkurent osiral.«
»Vzel kredit sem, a o tem molčati
bolje je, ljudje so nevoščljivi,
takšni kakor jaz potem smo krivi,
hočejo nas v kozji rog ugnati.«
»Kakšna firma je Odvozek?« vprašam,
me zanima, vidim ko revije
neodprte še, papir, ki gnije,
Tinčetu z opazko prizanašam.
»Vse na kup tja v Vevče transportiram,
to Odvozek je,« mi Tinče pravi,
tam papir v sortirnico se spravi,
kjer po kvaliteti ga sortiram.«
Bolj ko gledam, bolj se čudim stvari,
tole, mislim, v Vevčah se razreže,
toliko papirja, vse brez teže,
skozi okno vrženi denarji.
Tinčetov Odvozek, me prešine,
ni nič drugega kot reciklaža,
kar očiten je polom, blamaža,
meljejo Odvozkove mašine.
