Tole smo ponudbo zasledili,
ki jo je Martinca odposlala,
v njej iztočnice prav jasne dala,
prošnjo, da je ne bi pozabili.
»Več kot štirideset sem jih zbrala,
nisem lepa, a sem vsaj donosna,
tudi, veste, nisem neizprosna,
sem zato ponudbo vam poslala.
Prošnjo, da bi me kaj obiskali,
da bi kak termin si izvolili,
vedno boste prostor tu dobili,
če seveda boste zanj kaj dali.
Kul, da eni ste se odločili,
da napeli svoje boste loke,
dajem, veste, tudi na obroke,
da le ne bi name pozabili.
Saj se boste kmalu oglasili?
Kdor pri meni namreč se oglaša,
oglašuje in se nič ne vpraša,
naj bo srečen, niste pozabili?«
Laskala Martinca je obilno,
da jih vse ima enako rada,
štiri vse, čeprav ni lepa, mlada,
naj tretirajo jo kot nosilno.
Njim le štirim, drugim pa nobenim,
saj profesionalno se obnaša,
ko se oglašuje in oglaša,
laska ko Martinca izgubljenim.
Laska jim in upa, da ugaja
vsem Martinca, plešasta soseda,
upa, da ji kdo sledi, jo gleda,
ko tako očitno se prodaja.
