Po radiu se stara pesem sliši:
»Na dólazak tvoj čekam,« melodija
iz davnih časov, zvočnik jo nabija,
da zvok odmeva po vsej širni hiši.
Le kje, presneto, to pobral je pesem,
sprašujem se, na drugo dam postajo,
a tudi tam jo kmalu zaigrajo,
po vseh postajah širi se kot plesen.
»Na dólazak tvoj čekam,« tam in tu je,
anteno kamor koli če obrnem,
na aktualno to se vižo vrnem,
ušesa da bolijo me vse huje.
Na salomonsko spomnim se rešitev,
ugasnem radio za tri minute,
ko spet prižgem ga, takte iste krute
je slišati, ki režejo kot britev.
Potem pa pesem se še oglašuje,
perfidno govori se o prihodu,
kam pes pomolil taco je, v uvodu
v oglas je že povedano, po tuje.
Res ni da isto vižo bi poslušal,
v kateri čaka se odrešenika,
prepeva vedno ista znana klika,
kdo te bo neokusnosti okušal?
Brez zveze, da sam s sabo se prerekam,
saj končno drugo sem odkril postajo,
pričakovano našel sem oddajo,
in v špici te »Na ÓDlazak tvoj čekam.«
