Se od zunaj nam je mož oglasil,
svoj pogled podal je libertarni,
v drži zmerni, nič preveč udarni,
praznih prav zares besed ni kvasil.
London zaskrbljen je, zatemnitve
na celini v neki so državi,
kjer režim je strašen, mož nam pravi,
ni v svobodo zlepa več vrnitve.
Je država sicer na Balkanu,
zanjo slišal komaj kak Anglež je,
briga zanjo ga kot za podstrešje,
ni ta tvorba kajpak v prvem planu.
A prisluhnil je Anglež trditvam,
da režim tam vlada restriktiven,
da fašistično je proaktiven,
izogiba mirnim se rešitvam.
Delajo da oblastniki zgago,
kakor Anne Frank da se počuti
nek novinar, Anglija ne sluti,
kakšno proizvajajo nesnago.
Si ne upa žurnalist na cesto,
strašni mu nasilneži grozijo,
znašajo nad njim se in slavijo
praktično hudiča s svojo gesto.
Mož, ki to iz Londona poroča,
nemoči občutek stalno daje,
kot da pustil bi pri miru raje
to zadevo, ki preveč je vroča.
A lahko bi odpomogel zgagi,
če na pravega bi se obrnil,
doktor Freud bi zgage ne zavrnil,
bil na poti bi še k eni zmagi.
Naj pri zgagi je še takšna kriza,
druge vrste kriza, ne poslovna,
zmaga to bila bi res strokovna,
bi slavila psihoanaliza.
