Bil pri njej je, je bilo v nedeljo,
ker takrat pri njej so pač obiski,
tja zatekel se je v skrajni stiski,
kot da zdravit bi prišel borelijo.
Se potožil je, da mu ustava
možnosti ne daje prav nobenih
in da manjka mu hudo zelenih,
skratka situacija ni prava.
Bil pri njej je, v usta ji potiskal,
kar ga tokrat najbolj je tiščalo,
bi prišlo že skoraj, čisto malo,
pa obiskovalec bi zavriskal.
Izgubljene, rekel je, sinove
da ima, razpada mu družina,
ona da posluša ga edina,
ruši da lahko pri njej plotove.
Tudi da s cepivi so težave,
sam bi cepil rad se na odpornost,
pa ga stalno daje duhamornost,
ven iz svoje pride ne narave.
Bil pri njej je, to bila je drama,
vedeti ji dal je neverbalno,
ona pa dodala je oralno,
da je izgubljen kot ona sama.
Bil pri njej je, poln gobec tega
ji nasul je, ona ga tolaži,
on še vedno, kar naprej nesnaži,
vidi se, da dosti mu je vsega.
»Sanja, oh, kako rad pridem k tebi,«
je potarnal tisti pravi ego,
le težko je malce skril zadrego,
ker v nedeljo spet ni bil pri sebi.
